Piše: Franc Bešter
Naša (racionalistična, industrijska) civilizacija je v fazi razpadanja in propadanja, kar nas ne sme čuditi, saj se je to začelo slej ko prej dogajati z vsako do sedaj. Odraz in dokaz tega propada je npr. razpadanje družbenih podsistemov (zdravstvo, šolstvo), kar se ne dogaja le pri nas, ampak po vsem bolnem Zahodu. Pravzaprav je ta kultura razširila svoj odločilni vpliv na ves svet (s svojo tehniko in po zaslugi moderne tehnike), ni pa rečeno, da bo zato konec sveta, mislim pa, da se bližamo koncu te (moderne) dobe.
Moderna doba: ustvarili sta jo moderni znanost in tehnika, in zato to dvoje ključno določa način mišljenja in življenja sodobnega človeka. Način mišljenja: to ni nekaj, kar bi človek menjal kot srajco, človek si ga v možgane vgrajuje dolga leta in potem postane s tem pogojen, z nekimi znanji in neko mislijo, odvisen od le-tega v svojem mentalnem delovanju. Vse to sicer marsikaj omogoča, a v tem se lahko skrivajo tudi pasti, celo nevarnosti, to namreč lahko začne človeka onesposabljati za spoznavanje marsičesa drugega, kar pa bi tudi nujno potreboval v svojem življenju. To je pomembno vedeti tudi za razumevanje političnega sistema, na katerem deluje ta civilizacija zadnjih 200 let, in za razumevanje vzrokov njenega propadanja. Znanja, na katerih ona deluje: moderne empirične znanosti. Politični sistem: demokracija.
Pogojenost s številkami
Pokazati želim, da je ena od zmot (slabosti) demokracije kot sistema vera (verjetje) v moč številk, kvantitete. Z njimi naj bi bilo mogoče priti do najboljših možnih političnih odločitev (zakonov), do resnice. Ta močna pogojenost načina mišljenja modernega človeka s številkami, s količino, nedvomno vleče svoj izvor, ima korenine pri znanstveni revoluciji v 16. stoletju, ko se je človek začel učiti pristopati k svetu, k naravi, na nek nov način, z merjenjem. Merjenje: postopek za natančno ugotavljanje velikosti, količin. Človek je s tem dobil številke, ki jih je uporabil za oblikovanje enačb, formul, s čemer ja začel opisovati naravne pojave in procese. Ta spoznavna metoda se je v polnosti razmahnila v času razsvetljenstva (18. stol.), v tem času se je začelo tudi uvajanje demokracije kot političnega sistema. Ta metoda je omogočila boljše uvide v svet materije, predvsem natančno določanje abstraktnih odnosov med dejavniki v raznih procesih, in ravno ta izkustva so omogočila nadaljnji razvoj tehnike (visoko razvitih orodij). Vendar pa so ob uspehih te metode (pri pojasnjevanju narave) prišle tudi zmote, celo nevarnosti – kar se tiče načina mišljenja pripadnikov te kulture. Glavna zmota: da je z merjenjem (s količino, s številko) mogoče priti do resnice. Primer je enačba F=mxa, sicer temeljna vse klasične fizike: ker smo, za njeno oblikovanje, vse iz-merili, smo s tem prišli do resnice – o tem, kaj je sila (s tem vemo, kaj premika vse materialne stvari, da so to sile), ker smo izmerili (stehtali) tudi maso telesa, vemo, zakaj so stvari vztrajne (ker imajo maso). In ker ta enačba vse te stvari pove, jo imamo lahko za naravni zakon. Razum odkriva naravne zakone, torej lahko pride do resnice – s pomočjo merjenja, spoznavanja kvantitete, s pomočjo številk!
Toda, v teh trditvah se skrivajo zmote, z merjenjem (in zato s to formulo) ni mogoče pojasniti takšnih kvalitativnih lastnosti kot je vztrajnost stvari, in tudi ne, kaj jih v resnici poganja (spravlja v gibanje). Slabost te metode je ravno v tem, na področju kakovosti, kvalitete. Enačb zato ne smemo imeti za naravne zakone (zato tega matematičnega jezika ne smemo precenjevati!), gre zgolj za miselna orodja.
Številke v politiki, demokracija kot sistem
Demokracija kot politični sistem gradi na razsvetljenski filozofiji, po kateri Razum lahko spozna resnico, z odpiranjem pameti je torej mogoče reševati politične probleme, priti do najboljših možnih rešitev. In ta filozofija (tudi zaradi vere v empirične znanosti!) vključuje tudi vero v moč številk, da je namreč do resnice mogoče s pomočjo količine. V tem se skriva neka usodna zmota: da naj večina (torej številka) odloči, kdo je najboljši voditelj, kateri zakon je najboljši… . Zmota: kvantiteta ne more določati kakovosti! Ta napaka v sistemu se je npr. pokazala (in se hudo maščevala) v Nemčiji, takrat, ko so izvolili Hitlerja. Izvolili: večina, toda kdo more danes trditi, da je bil on najboljša možna izbira??!!
Demokracija kot sistem torej gradi na »eksaktnih« številkah že pri samih volitvah, ko število volivcev odloči, koliko procentov bo imela oz. kakšen kos oblasti si bo odrezala neka politična opcija (stranka). In potem »izvoljenci ljudstva« po duhamornih razpravah glasujejo o takšnem ali drugačnem zakonu. Ali o kvaliteti nekega zakona res lahko odloči številka!? Zagotovo ne. To je ena od velikih slabosti demokracije – da je z vsem tem tiranija večine nad manjšino, njeni ustanovni očetje so zaslutili to nevarnost in so zato skušali to napako odstraniti ali vsaj ublažiti, preprečiti prehudo samovoljo z institutom ustavnega sodišča.
Številke v politiki: uporaba tehnike v sistemu
Veliki uspehi modernih znanosti so močno vplivali na odnos človeka do merjenja, do količin, kajti njihova metoda gradi na tem, na merjenju. Pojavila se je vera v moč številk, tudi v politiki: s pomočjo številk je mogoče priti do resnice! Velika zmota pri tem je, da si predstavljamo, kako je s pomočjo količin mogoče priti tudi do kakovosti, kvalitete. In ta zmota je vgrajena tudi v sistem demokracije. Posledica je, da je demokracija sistem povprečja: večina volivcev je namreč povprečnih (glede etike, inteligence, znanja, modrosti…, pomislimo na normalno Gaussovo porazdelitev!), in takšni tudi potem izvolijo takšne, povprečne v teh pogledih. Z uporabo informacijske tehnologije, ki se je začela masovno uporabljati tudi za politično propagando (to je med drugim povzročilo, da se volilna kampanja, boj za volivce, odvija permanentno!), se je to stanje še poslabšalo. Povprečnega volivca (množico) namreč mainstream mediji lahko najbolje zmanipulirajo, in teh je največ, posledica je stalna vladavina tistih, ki imajo medije. Po nekem razvoju zato demokracija ni vedno boljša, kot si mnogi predstavljajo, ampak vedno slabša, pravzaprav se je že preobrazila v neko obliko totalitarizma, volitve so postale bolj prestava za javnost.
Že ustanovitelji tega sistema pred 200 leti so ugotavljali tudi, da bo demokracija delovala le ob dovolj visoki etični ravni družbe. Zato mislim, da je bil ta sistem najboljši na samem začetku, ko je krščanstvo igralo v tej civilizaciji še močno vlogo. Paradoksalno je, da je razsvetljenstvo, ki je uvedlo ta sistem, v tej kulturi vzpostavilo tudi šolski sistem, v katerem se glave nepreglednih množic mladih polnijo z racionalističnimi znanji, ki vodijo v odpad od vere, v ateizem, in s tem v rušenje etičnih temeljev.
Zaključek: konec moderne
Ko se je človek podal na pot razvoja VRO, si je seveda od tega obetal predvsem koristi. Nikakor ni kaj dosti računal z negativnimi posledicami, ki so v tem svetu neogibne, npr. z uničevanjem okolja. Znanost in tehnika pa sta izvršili številne negativne učinke tudi na človeka, na družbo. Ena od posledic znanj, ki so ustvarila tehniko, je povzročanje sekularizacije in ateizacije, s tem pojav nemoralnosti. Paradoksalno je, da bi življenje z VRO zahtevalo dvig etične zavesti, predvsem več odgovornosti – VRO so omogočila večjo učinkovitost pri našem delovanju in udobnejše življenje, a življenje z njimi je postalo tudi nevarnejše! Znanja zanje in življenje z njimi pa povzročajo nekaj ravno nasprotnega: degradacijo te zavesti.
A kakor se nalagata plastika v oceanih in CO2 v atmosferi, tako se negativni učinki znanosti in tehnike kopičijo tudi v družbi, zato je ta civilizacija na vseh področjih zašla v neko krizno stanje, pravzaprav je v fazi razpadanja. Moderna doba je mrtva, ne le zato, ker je mrtva znanost, ki jo je ustvarila, tudi njena ekonomija ne bo mogla po tej poti naprej, zaradi krize okolja, zaradi omejitev s surovinami in energijo. Zaradi hude duhovne in moralne krize bodo tudi sistemi te družbe (šolstvo, zdravstvo, ekonomija, politika…) delovali (že delujejo) vedno teže. Prehod v novo dobo je nujen, a glede na ugotovljeno je ni mogoče uvajati »z vrha«, po politični poti.
