Piše: Franc Bešter
»Kuga vaše dobe se imenuje racionalizem in racionalizem je smrtonosen«.
Ta stavek iz knjige RŽVB glede »smrtonosnosti« se nanaša predvsem na duhovno smrt. Racionalizem namreč povzroča postavljanje Razuma na prvo mesto (v srcu), s tem pa tudi Človeka kot njegovega nosilca. Moderna doba, ki je doba racionalizma, je zato tudi doba antropocentrizma. Zakaj racionalizem duši prinaša smrt? Ker se človek postavlja na mesto Boga, kar je ponavljanje izvirnega greha, zaradi njega pa je prvi človek izgubil raj – ta izguba simbolizira izgubo duhovnega življenja.
Racionalizem seveda prinaša tudi številne druge negativnosti, o nekaterih sem že pisal: npr. filozofijo (način mišljenja), po kateri Razum lahko spozna resnico in se je zato človek z odpiranjem pameti sposoben pravilno odločati. Prinaša tudi zmoten (izkrivljen) pogled na moderne empirične znanosti (delo Razuma!), ki se jim začne pripisovati tudi stvari, ki jih v resnici ne zmorejo – da namreč odkrivajo naravne zakone.
Posledice so lahko usodne in se jih večina ljudi sploh ne zaveda, in so tudi odgovorne za to, da je ta civilizacija, v kateri se širi ta kuga, postala kultura smrti. Racionalizem namreč povzroča tudi fizično smrt. Zakaj, na kakšen način?
Racionalizem ustvarja neko enostransko podobo sveta in človeka, v njej je prostor samo za svet materije: ker imajo ljudje mentalne konstrukte, kot so razne teorije (standardni modeli) in enačbe (formule) za stvarnost kot takšno in za naravne zakone (»božanski Razum« je sposoben najti resnico!), te stvari so zanje »dokazane« in zato edino obstoječe, zamaje se zato vera (verjetje) v razne metafizične stvarnosti kot so Bog, Duh, duša… . Racionalizem je materializem na miselni ravni. Vendar pa tak pogled lahko človeka degradira, poniža na raven živali. In takšna filozofija potem začne generirati tudi kulturo smrti (splave in sedaj aktualno evtanazijo) – ker se človek postavi na mesto Boga, postavljati začne svoje zakone (zavrže Dekalog, ni več greha), začne odločati tudi o življenju in smrti… . Izgubljanje čuta (občutka) za sveto (v svetu ni več Boga, njegove Navzočnosti, njegovega Duha…), in zato tudi za svetost življenja.
