Piše: Franc Bešter, Besnica
Živimo v poslednjih časih moderne, ki je izpeljala zadnjo revolucijo v razvoju orodij, izumilo visoko razvita orodja (VRO), ta razvoj se z izumom umetne inteligence (po mojem) zaustavlja, obenem pa so se pokazali številni negativni učinki znanosti in tehnike na naravo in družbo, zaradi katerih ta civilizacija deluje in bo delovala vedno teže. Po tej poti ne moremo več naprej, na da bi vedno bolj ogrožali tudi sami sebe.
Izpeljati prehod v novo (po-moderno) dobo. Le-to ni mogoče zaukazati ali uvajati sistemsko, po politični poti. Kako potem? Osebno sem mnenja, da se ona lahko začne le spontano dogajati, in to ne na zunaj in tako, da bi to vzbujalo pozornost – ker sem prepričan, da je nek radikalni obrat (ki je nujen) mogoče izvesti samo na področju človekove notranjosti, duše, srca.
Kultura zahoda se že par stoletij razvija enostransko – predvsem v smeri VRO, zato so tako (enostransko) oblikovani tudi njeni pripadniki: izobraženi predvsem v empiričnih znanostih in strenirani (izvežbani) predvsem v rokovanju (delovanju) z VRO. Iz te enostranosti izhajajo tudi zmote in nevarnosti, npr. zmota v načinu spoznavanja resnice in v načinu odločanja: pogojenost s to izobrazbo povzroča, da s tem skušamo priti tudi do resnice in da se v življenju s tem odločamo – kar pa je zmotno – ker človek sam ne more (s)poznati resnice o dogajanju sveta. Sicer sem tu o tem že precej pisal, zato te stvari le na kratko ponavljam.
Slaba plat modernih (materialističnih) znanosti je tudi, da vodijo v ateizem, v kar pa tudi potrošniški materializem, v katerega nas je zapeljala moderna tehnika. Izguba vere (zaton krščanstva). A človek potrebuje neko idejo in miselno matrico, po kateri deluje, posledica te izgube je zato pojav zmotnih ideologij in številnih, zlasti levičarskih (levica: ateizem!) gibanj in strank na današnjem Zahodu, ki delujejo kot rak in razkrajajo to civilizacijo.
Če povzamem: nek razvoj (VRO) je za sabo pustil ne le onesnaženo naravo in spremenjeno vreme, ampak tudi opustošenje v dušah in stanje kaosa na svetu, tudi močno spremenjen način življenja: zapleteno in hitro življenje s tehniko, vse skupaj pomeni močno spremenjeno dogajanje na svetu, to pa nujno pomeni mnogo večjo zahtevnost vsakodnevnega odločanja pri delovanju v tem svetu, kot tudi bolj dolgoročnega (»strateškega«) usmerjanja v življenju. Na kratko: ta revolucija orodij (VRO) zahteva tudi revolucijo v načinu odločanja. Kako naj bi izgledala (potekala) takšna revolucija?
Problematika odločanja
Osebno vidim samo eno pot: odločanje ne (samo) s svojo omejeno pametjo, ampak s pomočjo Duha. Stvar seveda ni tako enostavna kot morda izgleda na prvi pogled, zahteva ne samo preobrazbo načina mišljenja in življenja, ampak tudi radikalne obrate v človekovi notranjosti, v duši (v srcu).
Najprej, mislim, je treba dovolj jasno spoznati in si priznati, da človek sam, s svojimi lastnimi močmi, ne more spoznati resnice o dogajanju sveta. Iz česar pa sledi, da pri tem potrebuje neko pomoč. In le-to tudi pri odločanju (pri odločanju je poznavanje dogajanja sveta nekaj ključnega!). Nadalje, da človek ni obsojen na temo nevednosti glede te resnice, to resnico v dušo prinaša Duh – nosilec Besede, ki je Resnica.. Ki je zato »Luč sveta« – ki sveti z razkrivanjem resnice o dogodkih sveta. Ta resnica se nam torej razodeva po jeziku Duha. Kako izgleda ta jezik? Eden od načinov, kako govori Bog, so sanje in videnja – to so njegova današnja znamenja, ki jih daje mnogim. Videnje: nastane, ko se Duh sreča z našim duhom.
Torej: do resnice o dogajanju sveta s pomočjo Duha, Besede, duše. Vendar, prihod Besede je dar (milost), in zanj mora človek tudi delati – na samem sebi. Predvsem pa mora hoditi za Kristusom, se pravi za Besedo, kar pa pomeni Besedi (Bogu) služiti, se pravi spolnjevati voljo Boga. Kar pa nujno pomeni, da se mora človek v življenju odpovedati svojim sebičnim, materialističnim, osebnim ciljem in interesom. Naše odločanje (odločilno!) pogojujejo tudi cilji, ki jih zasledujemo. Se pravi, tu gre nujno tudi za revolucijo v življenjski usmeritvi. In res za revolucijo v odločanju: človek mora iskati in spoznati voljo Boga, ki pa je mnogokrat skrivnost – to je spet mogoče samo s pomočjo Duha. Gre spet za revolucijo v načinu spoznavanja.
V to sem tu, kar je seveda očitno, vključil metafizične stvarnosti in pojme kot so Bog, Duh, duša, Beseda (Boga)… . Problem je zato tudi v tem, da je naša doba v veliki meri s tem »opravila«. Konec metafizike. Kar je v veliki meri »zasluga« modernih znanosti. V 20. stoletju je zaradi njih zavladal (prevladal) ateizem, a veliki misleci so takrat zaključili, da bo 21. stoletje (torej sedanje) stoletje metafizike in religije, ali pa ga ne bo. Za sedanje stoletje pa ne kaže, da bi šlo za kakšen porast vernosti, prej ateizma, in res danes mnogi govorijo o koncu naše »civilizacije«. Današnje stanje na svetu: »Lažna modrost (moderna znanost) je človeštvo pripeljala v satanove mreže« (stavek iz knjige RŽVB). Tu je torej glavni vzrok masovnega ateizma, za pot do resnice in za pravilno odločanje ga bo treba premagati, preseči. Ta pot se odpira le na področju metafizike. Sveto pismo in Cerkev? Ali ni pač ona poklicana, da ga razlaga in oznanja? Da, toda ali tudi tu ne naletimo na probleme, ki jih je ustvarila moderna? Svet, v katerem je nastajalo Sveto pismo, je bil v svojem načinu mišljenja in življenja nekaj povsem drugega kot svet, kakršnega je ustvarila moderna, in dobe, v katerih se je formirala Cerkev, ki vero oznanja (antika, srednji vek), so bile spet zelo drugačne od naše dobe.
Odločanje zgolj z razumom?
Beseda kot svetilka
V (katoliški) Cerkvi je vsekakor v pridigah, se pravi pri oznanjanju vsebine Svetega pisma, precej govora o ne-materialističnih ciljih, ko človek na prvo mesto ne postavlja materialnih dobrin (telesnih potreb), ampak potrebe duše (Boga). Gre za hojo za Kristusom, se pravi za Besedo – to je tisto novo, kar prinese Kristus z Novo zavezo, in na tej poti naj bi se duša bližala Bogu. Ta vzvišeni cilj (Bog) potem pogojuje odločanje v življenju, s pravilnimi odločitvami naj bi človek naravnal svoj korak na to pot, hodil po njej, vztrajal na njej. Vendar, osebno sem vedno imel občutek, da pri tem nekaj odločilnega manjka: kako najti to (edino pravo!) pot skozi življenje?
Seveda, v zvezi s tem je v Cerkvi govora tudi o tem: kako se človek lahko usmerja in odloča tudi z božjo pomočjo, torej na popolnejši način kot je »razsvetljenski« – zgolj s svojo pametjo in racionalističnim znanjem. V pridigah se omenja tudi vodstvo in navdihe Svetega Duha, poslušanje božjega Glasu, božje milosti in zvestoba ter služenje božjim načrtom… . Tudi pri vsem tem sem vedno imel občutek, da nekaj pomembnega manjka: kaj pomeni to, da te vodi Duh, na kakšen način On človeka navdihuje, kaj naj si predstavljamo pod izrazom »milost«, kako naj bi imeli pred očmi božje načrte, če jih ne poznamo itd.. In kako izpolnjevati božjo voljo, če je ne poznamo??
Gotovo se mi je zdelo nekaj: Bogu se ni mogoče bližati, na poti hoje za Kristusom, zgolj s teorijo, s poznavanjem nekih resnic, ampak samo z ustreznim delovanjem na odru sveta, v drami življenja, se pravi edino s prakso. A le-ta nujno zahteva tudi tveganje, odpoved, trpljenje, napore… . Na to pa bo pripravljen le človek, ki je v sebi dovolj globoko prepričan, da res hodi po pravi, se pravi Kristusovi poti. Kako zanesljivo najti to pot, neko gotovost glede tega?
Pot – pot, ki je še pred nami, in je zato nujno iz konkretnih prihodnjih dogodkov človekovega življenja. Vedno sem slutil, da bi človek, da bi zanesljivo našel to pot in zmogel hoditi po njej, moral poznati te prihodnje dogodke, vsaj nekatere. Res sem potem našel odgovore na to vprašanje – v knjigah »RŽVB – pogovori z Jezusom«. Jezus je (tudi) Pot – ker človeku kaže pot, in sicer z znamenji, ki jih v svoji hoji pred nami pušča za sabo. Ta njegova današnja znamenja, ki jih daje mnogim (kot piše v knjigi), so sanje in videnja, in (edino) v njih konkretne dogodke lahko vidimo! Videnja pa ustvarja Duh, so torej nekaj, kar prihaja od Duha, s tem sem pa dobil odgovor, zakaj današnja Cerkev o tej ključni resnici sploh ne govori: »Pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha. V srcih duhovnikov vlada racionalizem«, piše v knjigi RŽVB. Ta dva stavka povesta, da Cerkev to zavrača zaradi racionalizma, in res Jezus pove tudi, da »se je v njegovo Hišo vtihotapila kuga (racionalizem)«.
Zakaj racionalizem (kot neka filozofija) to zavrača? Ker vse hoče podrejati Razumu, in tako tudi videnja. Podreja jih tako, da jih razlaga z raznimi (psihološkimi, biologističnimi) teorijami (konstrukti Razuma!), s tem zavrača možnost, da bi bila to neka smiselna sporočila od Boga, Jezus pove še: »Človeške teorije so Cerkev spremenile v puščavo«. To je puščava v notranjosti (v dušah) ljudi. In v knjigi RŽVB piše tudi: »Racionalizem je naredil puščavo in ruševine iz moje Cerkve«. Ruševine: ta beseda simbolizira odpad (od vere, Cerkve) in je posledica racionalizma, je tudi posledica »puščave«, ki jo dela racionalizem, ker se zaradi te kuge zavrača, kar prihaja od Duha. Zavrača se Beseda, ki v dušo prihaja po Duhu, vse to pa (po mojem) povzroče odpad (od vere) iz dveh razlogov: ker ljudje (verniki) v veri ne najdejo in ne vidijo tistega znanja (znanosti) za odločanje v življenju – tu namreč mnogokrat potrebujemo resnico o konkretnih dogodkih sveta, kar je mogoče le s pomočjo videnj, in če zavračamo Besedo, ki prihaja po Duhu in po videnjih, je duša s tem prikrajšana tudi za neko bogastvo. Beseda je Bog in Bog je (tudi) brezmejno Bogastvo. V dušah je zato puščava (opustošenje).
Vizija za prihodnost
Mnogi misleci danes ugotavljajo, da Evropa nima vizije. Ekonomski interesi, konkurenčnost, zeleni prehod – to ne more biti vizija. S tem se strinjam: vizija je lahko samo nekaj, kar zahodnemu človeku lahko povrne izgubljene vrednote – duhovne, moralne.
Zakaj je le-te sploh izgubil? Tudi zaradi nekih znanj, ki so ustvarila moderno: človek je postal izobražen, izvežban predvsem v smeri znanosti in tehnike. Značilnost teh znanj je med drugim, da delujejo zelo škodljivo na človekovo dušo (česar se ogromna večina ne zaveda!), v kolikor človek dušo sploh še priznava. Zaradi teh učinkov je naša kultura postala kultura duhovne smrti. S tem se pa že nakazuje neka vizija za naprej: novo, po-moderno dobo bo treba graditi na neki filozofiji in znanjih, s čimer se bo mogoče boriti proti uničujočim silnicam sodobnega sveta. Treba se bo opremiti tudi z znanjem za spoznavanje resnice o dogodkih sveta, in z znanjem za pravilno usmerjanje v življenju, kar pomeni premagovanje razsvetljenskega racionalizma, ko človek pri odločanju uporablja zgolj svoj Razum in racionalistično znanje. Da, novo dobo vidim kot preseganje razsvetljenske paradigme! Kakšna je pot do resnice (o dogodkih sveta) in do pravilnega odločanja? Priznati bomo morali, da je to pot mogoče najti samo s pomočjo Duha (in Besede, ki jo Duh prinaša v dušo), in priznati tisto, do česar smo danes ravnodušni: priznati pomen in vrednost videnj, kajti tako pri dogodkih sveta kot pri odločanju je nekaj ključnega, da konkretne dogodke VIDIMO, kar je po mojem mogoče samo skozi videnja. V novi paradigmi ona lahko začnejo igrati odločilno vlogo, zato bo treba izpeljati »novo renesanso«: kot je renesansa 16. stoletja začela odpirati pogled človeka v tretjo dimenzijo (ki je dimenzija razuma!), bo v novi renesansi (prehod iz moderne v novo dobo) človek začel odpirati pogled (a ne telesne oči, ampak oči duše!) v videnjski svet, ki je svet Duha, gre zato za odpiranje pogleda v »absolutno zgoraj«.
Ali bo zato krščanstvo, kateremu se je Evropa v zadnjem času odrekla, v po-moderni spet postalo temelj te kulture? Da, krščanstvo vsebuje resnice o teh (metafizičnih) stvareh, a nekaj težav pri tem (kar se tiče racionalizma in Cerkve) sem že omenil. Na splošno gre pri Svetem pismu, v njegovi obliki kot pri načinu, kakor ga Cerkev razlaga in oznanja, za »stari kvas, ki je izgubil svojo moč«, kot pove Jezus v Sporočilu. Razni novi prevodi z nekaj sodobnejšimi izrazi so premalo. Moramo upoštevati, da je zahodni človek šel skozi razsvetljensko izkušnjo, njegovi možgani so se napolnili z znanjem, katerega značilnost je tudi, da se »bojuje proti mojemu nauku«, kot pove Jezus. Gre za kugo racionalizma, in moderna tehnika ga je zapeljala v potrošniški materializem. Zaradi teh in podobnih stvari je naša doba zašla v splošno kriznost – na vseh področjih življenja.
Bog, ki gleda na svet, seveda vse to pozna, zato podarja človeštvu knjige RŽVB – za rešitev naše dobe, a tudi za ustvarjanje nove dobe, in res one vsebujejo tudi veliko znanje o Duhu, duši, videnjih… .
Seveda, po-moderne ni mogoče vpeljevati po politični poti (od zgoraj) niti je ni mogoče zaukazati ali uvesti čez noč, lahko se začne le spontano dogajati, podobno kot se je spontano in kot vedno močnejše družbeno gibanje začela dogajati renesansa. In tega ni mogoče pričakovati od vseh, najprej od izobraženih, inteligentnih, dovolj pogumnih… . Treba je računati s tem, da imajo tako miselne šablone v glavah kot način življenja svojo (in to veliko) vztrajnost. Tu si moramo zato ogledati dvoje negativnosti, ki predstavljata oviro: to sta racionalizem in materializem, ki označujeta našo dobo. Zaradi racionalizma je naša doba ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha, zato tudi do (nočnih) videnj, razloge za to sem že omenil – v zvezi s Cerkvijo. Da, Cerkev tudi danes pridiga o duhovnosti, a manjka sredstev, s katerimi bi to duhovnost dosegli. V zvezi s tem bom navedel nekaj misli ob letošnjem velikem šmarnu, ko škofje namenijo globoke in tehtne misli ne samo vernikom, ampak vsemu slovenskemu ljudstvu.
»Marija je naša Vodnica, spremlja nas na poti življenja, nas varuje in pomaga v težavah, in nas vodi k svojemu Sinu«.
Voditi po poti: lahko le tako, da nam neko (konkretno) pot kaže, pot je nujno iz dogodkov sveta, se pravi, da nam pot kaže tako, da nam kaže te dogodke. Konkretne dogodke pa lahko vidimo edino v videnjih. Vsaj jaz osebno si tega ne znam predstavljati drugače. A Cerkev danes na splošno odsvetuje, da bi se v življenju ravnali po videnjih!
In besede papeškega nuncija: »Iščite božjo voljo, v življenju mora priti do zlitja božje in vaše volje«.
Kako in na kakšen način naj jo iščemo, najdemo, dosežemo in potem vzdržujemo enotnost svoje in božje volje?
Volja Boga: kaj On hoče, želi od nas, da naredimo zanj, se pravi, kje in kako naj Mu služimo. Bogu služimo v hoji za Kristusom, se pravi za Besedo. Hoja: po neki poti. Življenje slehernega človeka je res pot, potovanj skozi čas, iz preteklosti skozi sedanjost proti prihodnosti, in to je nujno hoja skozi konkretne dogodke sveta – Bogu lahko služimo le znotraj nekega dogajanja. Kako prepoznati to pravo pot skozi življenje? Osebno ne vidim druge možnosti, kot to, da nam Bog pokaže dogodke, ki jo sestavljajo, skozi videnja, v katerih edino jih lahko vidimo. A Cerkev o tem v pridigah ne izreče niti besedice! Dokler se bo to dogajalo, ljudje njihovega sporočila ne bodo mogli uporabiti v življenju, neko znanje pa ima moč šele, ko se uporabi v praksi! Ljudje v veri ne bodo videli znanja (znanosti) za pravilno odločanje v življenju.
Še druge ovire
»Vašo dobo, ki jo (med drugim) označujeta tudi racionalizem in materializem, označuje tudi ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha«. Spet sem navedel en stavek iz knjige RŽVB, in jih bom še nekaj.
Ta ravnodušnost do tega, kar prihaja od Duha in s tem tudi do videnj, je posledica racionalistične kuge naše dobe, zakaj tako, sem omenil že v zvezi s to kugo, ki se je vtihotapila tudi v Cerkev. Racionalizem povzroča to ravnodušnost, ker si to razlaga z raznimi (»znanstvenimi«) teorijami, s tem to podreja Razumu, a s tem zavrača možnost, da bi bile te stvari lahko neko smiselno sporočilo človeku – od samega Boga, in zato jih ne gre jemati resno.
Gre pa tudi za problem razumevanja (tega, kar prihaja od Duha). Da bi namreč le-to lahko uporabili v praksi, v življenju, moramo to smiselno sporočilo vsaj delno razumeti (vsega ne moremo, tudi ne smemo poskušati tega). Tu pa sta racionalizem in materializem naše dobe spet lahko velika ovira. Zakaj racionalizem otežuje razumevanje videnj – o tem sem tu nekoč že nekaj napisal (racionalizem povzroča izgubo čuta za ta jezik), sedaj bi se osredotočil še na materializem.
»Ali nisi slišal, da brez Duha ni mogoče razumeti duhovnih darov (milosti!) in Svetega pisma«, pove Jezus v Sporočilu. In še: »Za tiste, ki pripadajo svetu (za materialiste), je vse, kar prihaja od Duha, nesmisel, ker se to presoja duhovno«.
Torej, za razumevanje tega, kar prihaja od Duha (Besede, ki prihaja po Duhu), mora biti človek sposoben »presojati duhovno«, se pravi, presojati s pomočjo Duha (»Preplavlja te moja Luč, da bi bolje razumel božjo Besedo«, tudi piše nekje v knjigi RŽVB). Materialisti tega niso sposobni, ker nimajo Duha, zakaj Ga nimajo, pojasni naslednji stavek: »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi (kot božanski Plamen) rasel v njej«.
Posledica tega ne-razumevanja je, da se »tistim, ki pripadajo svetu«, vse to zdi nesmiselno: »Tistim, ki se jim vse, kar prihaja od Duha, zdi nesmisel, pa pravim: so stvari, ki so nad vašim razumom«. Jezus s tem potrdi še nekaj: presežnost le-tega, in s tem tudi presežnost (nočnih, sanjskih) videnj. Če jih ne moremo razumeti in se nam vse skupaj zdi en sam velik nesmisel (iracionalno), to še ne pomeni, da nam ne prinašajo neko smiselno sporočilo. To pomeni le, da nas te stvari visoko presegajo. Zato ne smemo poskušati VSE razum-eti, a razumemo lahko dovolj, da prepoznamo pravo pot, da spoznamo Voljo Boga. In On to tudi želi od nas: milosti nam daje zato, da bi nam »podaril popolno spoznanje svoje Volje«.
Za konec: iz teh zadnjih stavkov lahko razberemo in (vsaj delno) pojasnimo tudi nasprotje (tudi sovraštvo) med levičarji in desničarji, tako značilno (in tako nepomirljivo) ravno v Sloveniji. Gre za nasprotje med tistimi, ki »niso od sveta« in med »tistimi, ki pripadajo svetu (materialisti)«. Slednji (zaradi prej opisanega) ne razumejo prvih, vse, v kar oni verjamejo in kar častijo, se jim zdi nesmiselno ali celo norost, iz tega pa se potem poraja nasprotovanje ali celo sovraštvo.
