Piše: Franc Bešter
Bistvo moderne sta znanost in tehnika, postali sta alfa in omega naše civilizacije, in to sta še vedno, čeprav smo v zadnjem času izgubili vero v njuno odrešilno moč, v to, da bosta iz nas naredili nekakšne bogove. Še več, ta civilizacija zadnje čase zahaja v hude krize in težave na vseh področjih življenja. Tu bom skušal nakazati, da so to posledice enostranskega razvoja in negativnosti, ki jih je prinesel ta razvoj. Zaradi negativnih učinkov znanosti in tehnike na naravo in družbo se, tako sem prepričan, moderna doba bliža svojemu koncu, in treba bo razmišljati, kako naprej po tem koncu, in treba bo razmišljati, kako naprej po tem koncu, kaj naj bi sledilo tej dobi, ki je mrtva.
Danes se soočamo z negativnimi učinki tehnike na naravo, mislim, da se premalo ukvarjamo z negativnimi učinki teh največjih dosežkov te dobe na človeško družbo, večinoma se ne zavedamo, da ni onesnažena in iz ravnovesja vržena le narava, onesnažene so tudi duše ljudi in iz ravnovesja je vržena tudi družba. Po tej poti ne moremo več naprej ne da bi krize in katastrofe ponavljali in stopnjevali, nekaj se v načinu mišljenja in načinu življenja mora radikalno spremeniti. Začeti z neko novo filozofijo in novim znanjem, če naj bi izpeljali »novo renesanso« – prehod iz moderne v »novo dobo«. S kakšnim znanjem? Da bi odgovorili na to vprašanje, se moramo soočiti z negativnimi posledicami znanja, ki je ustvarilo moderno dobo.
Kuga naše dobe
Ključno znanje za moderno so dale empirične znanosti – proizvod razsvetljenstva in njegove racionalistične filozofije, v njihovem temelju je zato racionalizem. Okužba možganov s temi znanji (in tem načinom mišljenja, ki ga le-te zahtevajo in razvijajo) zato povzroča bolezen, ki se imenuje racionalizem, in ona je smrtonosna za človeško dušo. Nadalje: te znanosti so omogočile moderno tehniko, njena uporaba v tržnem sistemu pa nas je zapeljala v materialistični način življenja, ki je za dušo spet škodljiv, ker povzroča njeno življenje v temi (brez nadnaravne Luči).
In znanje te dobe se bojuje proti Kristusovemu nauku (spoznavni stavbi vere, krščanstva – o tem sem že nekaj napisal), in to je eden od vzrokov za velike izgube, ki jih je utrpel človek moderne: izgubil je tisto, kar je izgrajevalo srednji vek, s tem pa dejavnik, ki naj bi ustvarjal urejeno družbo, in na svetu je zavladal nered. Degradacija etičnih vrednot – zaradi tega od napredka tehnike ni bilo takšnih koristi kot bi lahko bile!
A kljub temu: moderna tehnika je prinesla blaginjo velikemu delu človeštva, sploh omogočila, da nas danes na Zemlji živi toliko milijard. In obdarila nas je s številnimi udobnostmi. Moramo zaključiti, da je znanje moderne dobe zelo koristno za zadovoljevanje telesnih potreb (in omogočilo je tudi nesluten napredek medicine!), je pa zelo škodljivo, da ne rečem nevarno za človeško dušo. S tem pa se nakazuje, kakšno znanje potrebujemo za novo dobo oz. ga bo treba uvajati v »drugi renesansi«: to bo znanje, ki bo človeku zmoglo dati tisto, kar potrebuje njegova duša, kar pa je obenem znanje, ki bo zmoglo vračati red v sedanjo družbo nereda in kaosa. Marsikdo bo tu dejal: saj to vendar že imamo, to je področje vere in naloga Cerkve. Da, a vprašati se moramo, če je Sveto pismo v svoji obliki ustrezno izzivom, ki jih je prinesla moderna, in če je tem izzivom kos način, na kakršnega ga razlaga in oznanja Cerkev – pod »izzivi« mislim na miselni svet sodobnega človeka, na način mišljenja in življenja človeka te naše (pozne) moderne. Ta način in oblika: to je »stari kvas, ki je izgubil svojo moč (prekvašanja)« – to misel sem povzel iz knjige RŽVB, tu že večkrat omenjene. In tudi v nadaljevanju bom še navajal resnice iz teh knjig, za katere sem prepričan, da vsebujejo znanje, ki lahko ustvari novo dobo.
Premagovanje racionalizma
Racionalizem deluje na dušo škodljivo iz več vzrokov in na več načinov. Velik izziv za novo dobo je premagovanje te kuge, zato pa moramo poznati značilnosti te bolezni duha. Racionalizem pomeni postavljanje Razuma na prvo mesto (v srcu), s tem se pravzaprav ta okužba začne. Iz tega stanja pa se začne razvijati nek način mišljenja, neko razumevanje, po katerem (božanski!) Razum lahko spozna resnico. In ta velika zmota moderne dobe je (po mojem) eden od glavnih vzrokov, zaradi katerega se je sodobni svet znašel »v godlji«.
Resnica: kaj sploh je resnica (če ponovim skeptično s Pilatom)? V filozofsko razpravo o tem se tu ne morem spuščati. Vendar, če zanikamo možnost spoznanja resnice, bomo končali v nezdravem skepticizmu in nihilizmu. Iskanje resnice je pravzaprav naloga filozofije, ki naj bi bila »kraljevska pot do resnice«, iz česar sledi, a v knjigi RŽVB piše, da »meso in kri ne moreta spoznati resnice«, iz česar sledi, da po poti filozofije ne moremo do nje. Tu bom skušal nakazati resnično pot do nje, s pomočjo znanja knjig RŽVB, in mislim, da je ta nova (nad-filozofska) pot do resnice tisto bistveno, s čimer bo mogoče (in je tudi potrebno) preseči razsvetljensko zgodovinsko paradigmo. In to je obenem eden od načinov, s katerim je mogoče (in je nujno) premagovati kugo naše dobe. Jasno, zakaj: Razum je treba odstraniti s prvega mesta in na to mesto postaviti nekaj večjega in močnejšega. In s tem poskušati priti do resnice. Do resnice: o čem?
Tukaj se bom osredotočil na resnico o dogodkih sveta. Seveda se ne moremo ukvarjati z vsemi dogodki sveta, ki jih je neizmerno mnogo, a nekateri so za človeka lahko zelo pomembni, ker vplivajo na izid njegovega delovanja in njegova dejanja vplivajo nanje – tega se ljudje zavedajo ali vsaj čutijo. In človek naše dobe, človek – racionalist je navadno prepričan, da lahko spozna resnico o njih, še posebej, če v napor svoje osebne pameti vključi še svojo znanost in tehniko. Iz tega prepričanja pa izhaja naslednje: da se je pri svojem delovanju na odru sveta sposoben pravilno odločati, se usmerjati.
Zakaj trdim, da človek s svojimi lastnimi močmi ne more do te resnice? Ker je dogajanje sveta, znotraj katerega posameznik vsakodnevno deluje, nekaj mnogo preveč kompleksnega, neizmernega in dinamičnega, tudi stalno skrivajočega in izmikajočega se (večina stvari pravzaprav dogaja »za kulisami« zunanje pojavnosti sveta).
Ali smo obsojeni na temo nevednosti?
Ne, mislim, da nismo, vendar, da bi sredi teme sploh skušali najti neko novo pot, ki nas bo privedla do tega cilja (do resnice), se najprej moramo zavesti te narave slehernega dogajanja sveta (zakaj presega človeške moči). A neka pot do te resnice mora obstajati, kajti dogodki sveta so nekaj, od česar sta ključno odvisna naš uspeh in naša varnost. Naša dejanja VEDNO vplivajo na dogajanje sveta (čeprav navadno tega ne opazimo, se tega ne zavedamo) v pozitivnem ali negativnem smislu. Zato se tu (pri odločanju) srečamo tudi s problemom etike.
Da se pri odločanju ne bi znašli v temi skepticizma in nihilizma, nujno MORA sredi tega sveta obstajati neka Luč, ki je sposobna razsvetliti njegove dogodke – z resnico o njih. Če se VSE na svetu dogaja po volji Boga, je nujno (in edino) Bog tisti, ki to resnico pozna (tudi o prihodnjih dogodkih!), in On, ker je tudi Beseda (torej Bog, ki GOVORI), in ker je Beseda (tudi) Resnica, to resnico ljudem tudi razodeva. Vendar, ker Bog kot Beseda deluje v Duhu, jo VEDNO razodeva po Duhu. In ko razodeva resnico o konkretnih dogodkih sveta, jo razodeva (tudi) skozi videnja oz. videnja v (lucidnih) sanjah, kajti (edino!?) skoznje dogajanje lahko vidimo. In videnja so res nekaj, kar prihaja od Duha: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. In pri tem fenomenu gre vsekakor za jezik Duha!
Iz vsega pa je seveda razvidno, da moramo, če naj bi prišli do resnice o konkretnih dogodkih sveta (mimogrede: VSAK človek je na potovanju – skozi čas in skozi dogodke sveta!), o tistih, skozi katere hodimo, o dogajanju, sredi katerega vsakodnevno delujemo, nujno premagati kugo naše dobe: racionalizem. Iz več razlogov. Najprej zato, ker je treba Razum odstraniti s prvega mesta (v srcu), izvršiti je torej treba obrat od antropocentrizma k teocentrizmu. Šele temu sledi obrat v načinu mišljenja: tisto, kar prihaja od Duha si prenehati razlagati z raznimi (»znanstvenimi«) teorijami (racionalizem na ta način to zavrača!), se pravi, radikalno spremeniti odnos do tega. Potem pa sledi problematika razumevanja tega jezika Duha (če naj bi to v življenju uporabili, je treba poskušati vsaj malenkost od tega razumeti). A to je spet problem, Jezus v RŽVB pove, da smo izgubili čut za jezik Duha. Seveda spet zaradi racionalizma. Velik izziv za novo dobo: učenje visokega jezika Duha, ki pa je edini dovolj močan, da opisuje nekaj takega kot so dogodki sveta. In še en dodaten problem: naša današnja že prav absurdna pozunanjenost. Od renesanse naprej se zahodni človek, predvsem zaradi modernih znanosti in tehnike, vedno bolj obrača k zunanjemu, torej materialnemu. Tisto, kar prihaja od Duha, se namreč dogaja in odigrava na področju duše, se pravi notranjosti, Bog, ko človeku govori, mu govori v srcu, in ko se razodeva z videnji kot svojimi znamenji, se mu razodeva v duši.
Tu sem navedel glavne ovire na poti do resnice o dogodkih sveta, postavila sta jih novoveška racionalizem in modernizem, njihovo premagovanje bo zahtevno in dolgotrajno, od človeka zahteva globinske obrate, preobrazbo načina mišljenja in življenja. Vendar, osebno sem prepričan, da bo na to pot stopalo vedno več ljudi (verjetno pa se to že dogaja!), moderna je namreč temeljito spremenila dogajanje sveta, z neredom, ki ga je povzročila, s svojo zapleteno tehniko, zaradi katere je tudi življenje postalo hitro in zapleteno (a tudi nevarnejše!) – zaradi vsega tega nemoč razuma glede dejstev o dogodkih sveta še nikoli ni bila tako očitna. Nova pot do resnice je danes postala NUJNA.
