Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Pri odločanju in usmerjanju v življenju potrebujemo resnico o konkretnih dogodkih sveta (resnico o vsem, kar jih gradi), in tudi o tem, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti, v ta namen pa je nujno treba sprejemati tisto, kar prihaja od Duha. In ker konkretne dogodke vidimo v (nočnih) videnjih, so le-ta pot do te resnice, osebno druge poti ne vidim. S tem sem se že nekoliko ukvarjal v prejšnjih člankih. Ker pa je za uporabljanje tega (kar prihaja od Duha), treba to vsaj delno razumeti, je zato treba stalno, neprestano spoznavati visoki jezik Duha, ki ima neizmerne možnosti, zato pa je zelo zahteven za učenje. V tem članku bi se zato rad dotaknil še tega jezika.
Pri jeziku videnj gre res za jezik Duha, ker videnje nastane, ko se Duh sreča z našim duhom. Tu se je treba jasno zavesti dejstva, da takrat naša duša stopi v stik z nečim, kar pozna VSE dogajanje na svetu, še več, kar pozna tudi vso prihodnost in zato tudi prihodnost človeka. Če nam Duh skozi ta jezik razodeva resnico o dogajanju sveta, pomeni, da ima ta jezik to moč in to sposobnost, da opisuje dogodke sveta in razodeva resnico o njih, sicer ga Bog ne bi izbral (ustvaril) za kaj takega. Premalo se zavedamo, kaj imamo, če imamo (osvajamo) ta visoki jezik: da spoznavamo jezik, ki EDINI to zmore!
Vendar, da bi se podali na to zahtevno pot, moramo prej preseči dve veliki zmoti sodobnega človeka oz. moderne dobe: najprej priznati, da z razumom in njegovimi dosežki ni mogoče spoznavati resnice o dogajanju sveta. In potem, da s človeškim jezikom nekega dogajanja tudi ni mogoče opisovati. Vzrok za oboje je v naravi vsakega dogajanja: ono je mnogo preveč kompleksno! Posledica te narave je, da mi, ljudje, s svojimi lastnimi spoznavnimi možnostmi in svojim jezikom zelo zoženo spoznavamo in tudi zelo zoženo opisujemo.
A tudi človeški jezik je dosežek razuma in služi kot orodje komuniciranja med ljudmi, in tudi delovanje razuma je v veliki meri odvisno od jezika, večinoma namreč razmišljamo v (materinem) jeziku. Vendar, kakor neradi priznamo omejenost svoje pameti, tako se tudi premalo zavedamo omejenih možnosti tega jezika. Te meje se jasno nakazujejo že z omejenim številom besed (izrazov) – znano je, da je besed ok. pol milijona, jasno je tudi, zakaj te meje: besede so iz glasov (črk), število teh glasov pa je omejeno, pogojeno je z možnostmi glasilk. Tu gre za jezik zvoka. A moderna tehnika nam je podarila nek nov jezik – fotografijo in film. Ta vizualni jezik nam lahko pove marsikaj več – česar jezik zvoka ne zmore, njegova slabost pa je, da ostaja na površini, tu gre za od predmetov odbito svetlobo, ki se vtisne v občutljivo podlago. Človek je s fotografijo in filmom izumil jezik svetlobnih znakov. Oba ta jezika, ta »klasična beseda« (zvoka) kot ta dosežek moderne dobe pa sta močno in usodno pogojena z možnostmi materije (snovi) v njenih grobih in subtilnih pojavnih oblikah. Za nekaj drugega pa gre pri jeziku Duha.
Jezik videnj
Ta jezik mora biti nujno zelo močan, pravzaprav morajo biti njegove možnosti neomejene, ker vsako dogajanje gradi in generira neka neizmernost, in izraziti mora tudi tisto, kar se nam povsem skriva in izmika in kar lahko vidi le Duh, npr. tisto, kar obstaja in se dogaja v notranjosti (v glavah in dušah) ljudi. In ker je vsako dogajanje nekaj silno dinamičnega.
Kakšne so torej glavne poteze jezika, ko Bog govori skozi nočna videnja oz. skozi jasnovidne (lucidne) sanje? V Stari zavezi piše: »Govoril bom v skrivnostih in podobah, govoril bom v sanjah«. Skrivnosti: gre za jezik simbolov, saj je simbol vedno tudi skrivnost – nikoli ga ni mogoče dokončno pojasniti, raziskati. Podobe: gre res (večinoma) za vizualni jezik, saj tam (onstran) stvari vidimo – zato govorimo o »videnju«. Pred seboj imamo torej jezik podob – simbolov, in ker te podobe ustvarja Duh, gre za nek bistveno drugačen jezik kot so razne vrste človeškega jezika, ki je nujno vezan na snov. Duh kot ne-snov pa ima mnogo širše, čudovitejše lastnosti kot materija. Iz obojega, iz teh lastnosti in iz dejstva, da gre za jezik simbolov (pri človeškem jeziku gre za jezik znakov!), pa izhajajo neomejene možnosti tega jezika. In takšne tudi morajo biti, če naj opisujejo nekaj takega kot je neko konkretno dogajanje sveta.
Dogajanje sveta: v njegovi naravi je tudi, da je vsak dogodek sveta enkraten, neponovljiv (čeprav se stvari na prvi pogled stereotipno ponavljajo), zato je za opis vsakega dogodka potreben nek nov, drugačen simbol, in takšne sanje tudi so, so vedno nekaj presenetljivo novega, zakladnica videnjskih simbolov je neizčrpna! Gre pa tudi za široke možnosti Duha, ki gradi te podobe – simbole: Duh je namreč »živa Voda«, ki simbolizira njegovo skrajno gibkost, in takšne so tudi te podobe: v svoji plastičnosti variirajo in zasledujejo skrajno dinamiko dogodka. Zato pa je opisovanje s tem jezikom celovito in popolno. Če spoznavamo ta jezik, osvajamo jezik, ki EDINI lahko opisuje dogodke sveta, še več, razodeva resnico o njih. Toda, ali sodobni človek sploh hoče to, in ali ni moderna postavila hude ovire na to pot?
Izgubljanje čuta za jezik Duha
Ali ta človek sploh hoče spoznavati ta jezik, če je naša doba – doba kuge racionalizma, ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha? Da, najprej je treba to sprejemati, zato Jezus v knjigi RŽVB naroča: »Ponižno sprejmite, kar vam daje Duh, njegova Dela in skrivnosti«. Drugo, kar moramo imeti pred očmi je, naj ne poskušamo VSEGA razumeti, ker je to nemogoče, dovolj je, da razumemo toliko, kot je potrebno za neko odločitev, usmeritev. Jezus pojasni tudi, zakaj tako: »Moje Misli in Poti NISO vaše misli in poti. Razlika je ogromna!« A moderni človek noče priznati, da ne more nečesa razum-eti (nemoči svojega Razuma), zato to proglasi za »nesmisel«, in zato Jezus pove tudi: »Vsem, ki se vam vse, kar prihaja od Duha, zdi nesmisel, pa pravim: so stvari, ki so nad vašim razumom«.
Prva (in največja) ovira k osvajanju jezika Duha je torej v zavračanju tega, kar prihaja od Duha in ima vzrok v racionalizmu naše dobe, a Jezus pove tudi, da »smo izgubili čut za jezik Duha«, in pokaže se, da je vzrok spet pri tej kugi moderne, Jezus namreč pove: »Zaslepljeni z racionalizmom ste pozabili na božje poti«. Božje poti: razkrivajo se nam preko jezika videnj (videnja so božja znamenja, ki so kaži-poti!). Se pravi, racionalizem povzroča neko slepoto za jezik Duha. Zakaj, na kakšen način?
Vsekakor tako, da otežuje razumevanje tega jezika. Glede tega si spet oglejmo jezik videnj. V videnjskem svetu sicer vidimo stvari, ki jih gledamo tudi v materialnem svetu v vsakodnevnem življenju, čeprav v mnogo bolj nenavadnih (in tudi bogatejših) odnosih, razmerjih, situacijah, in ker te podobe-simbole gradi Duh kot živa Voda, niso nekaj togega, so nekaj skrajno gibkega, in racionalistični um, ki je navajen vse postavljati v svoj togi pravokotni sistem, tega ne more postaviti v ta sistem, in zato se mu vse to zdi še toliko bolj nestvarno, iracionalno, lažno, skratka: en sam nesmisel, ki ga ne gre jemati resno, čemur ni vredno posvečati pozornosti. Ne pozabimo: trodimenzionalni koordinatni sistem je glavno miselno orodje racionalizma!
Miselno orožje racionalizma je namreč moderna znanost kot »najvišji dosežek Razuma« in pri njej ta sistem igra ključno vlogo, a s tem smo tudi pri merjenju, kajti ta sistem smo iznašli, da vanj postavljamo izmerjene količine, da lahko rezultate eksperimentov in opazovanj prikazujemo z grafi. Merjenje! Prepričan sem, da je merjenje kot tisto bistveno za spoznavno metodo modernih znanosti, obenem tudi najbolj odgovorno za izgubljanje čuta za jezik Duha. In tu ne gre samo za to, da ta metoda človeka opremi za delo s številkami, količinami, zaradi česar on izgublja čut za kakovost, in za delo z znaki – medtem ko gre pri jeziku videnj za govorico simbolov, in če človek pristopi k simbolu na enak način kot k znaku, je to povsem zgrešeno.
Glede razumevanja videnj namreč obstaja še en problem, morda najbolj usoden, ki ga povzroča racionalizem oz. znanost kot miselno orožje racionalizma. Orožje te znanosti je metoda merjenja. To je bilo revolucionarno – da je človek v 16. stoletju začel pristopati k svetu, k naravi s tem, da je začel stvari meriti. Pri merjenju pa gre za poseben način opazovanja: to je postopek, s katerim povečamo natančnost opazovanja – velikosti, količin. Človek je s tem veliko pridobil, saj je ravno ta natančnost omogočila zadnjo revolucijo v razvoju orodij oz. moderno tehniko. Vendar, prepričan sem, da je s tem tudi veliko izgubil. Zakaj?
Merjenje zahteva in razvija nek način mišljenja (in način mišljenja ni nekaj, kar bi človek menjal kot srajco, miselne šablone v glavah imajo veliko vztrajnost), ki človeka usmerja k opažanju enakosti in podobnosti v svetu, in k odmišljanju »zanemarljivih in nebistvenih podrobnosti in malenkosti« v svetu, seveda zato, da čim več stvari naredimo »merljive«. Zaradi tega človek izgubi posluh, občutljivost, izostrenost za te »podrobnosti«, ali zanje celo povsem otopi in oslepi. Vendar, pri odločanju sredi sveta ni »zanemarljivih malenkosti«, tu so ravno te lahko odločilne! Ne pozabimo, da smo to delitev na bistveno in nebistveno ustvarili ljudje, narava sama po sebi tega ne pozna. Za razumevanje nekega videnja pa je ravno neka podrobnost lahko odločilna. In kako se (predvsem) učimo tega visokega jezika Duha? Ker gre pri sanjah in videnjih mnogokrat za napoved prihodnjih dogodkov, se učimo predvsem tako, da primerjamo, kako smo nekaj preddoživeli (v videnju) in kako se je potem to v materialnem svetu konkretiziralo, in tu je treba ostro opazovati VSE, kar gradi nek dogodek, si zapomniti čim več detajlov videnja, in potem opaziti čim več stvari v uresničenem dogodku. Racionalizem pa povzroča slepoto za te »podrobnosti«.
Lahko zaključimo, da bo, zaradi kuge racionalizma, ki jo moramo v prihajajoči novi dobi premagati, eden največjih izzivov ravno učenje visokega jezika Duha.
