Piše: Zvjezdan Radonjić
V Demokraciji št. 40 z dne 6.10. ste objavili kolumno o Irankah na čelu borbe proti diktaturi. Lepo je sicer, da nas skrbi za pravice žena v tem režimu, kakršen pač je, ter o njihovih notranjih diktaturah, ki jih, za razliko od nas in naših zaveznikov, trenutno k sreči omejujejo zgolj na lasten prostor. Lepo, da nas skrbi za (ne)svobodno nošo hidžabov in ostalih naglavnih pripomočkov, zaradi katerih se mi več ne ljubi hoditi po slovenskih mestih. Avtorica (ime katere iz ideološke solidarnosti ne bom navedel) se med drugim obregne o pranje denarja, trgovanje z orožjem etc. Kot se spodobi za avtorje te branže se zgodovina prične danes.
Toda leta 1993 je preko Slovenije in Hrvaške »zahodna skupnost« prevažala te iste mudžahide na bojišča v BiH, skupaj z orožjem, kljub obstoječi resoluciji OZN, ki je to strogo prepovedovala. Znotraj ene izmed črnih operacij obveščevalnih služb »zahodne skupnosti« je Hasan Čengić iz demokratične muslimanske BiH alianse s potovalkami polnimi cach-a slovenskim levičarjem in tudi kakšnemu desničarju štirikratno preplačeval orožje, ki je spremljalo te iste iranske gardiste na BiH bojišča. Avtorice prispevka takšno postopanje ni zmotilo. V svobodnem delu sveta (svobodnem od EU in zveze NATO) je kot znamenita vietnamska fotografija o zjokani deklici, krožil posnetek glave srbskega vojaka v rokah iranskega borca za islamsko revolucijo, predhodno ločene od telesa; z glavami kristjanov, to je Srbov in Hrvatov, so radi igrali nogomet. Imel sem žalostno čast govoriti z majorjem nekoč JLA, kasneje polkovnikom vojske Republike Srpske, ki so ga terenski izvajalci del avstro-ogrske kolonialne uprave obsodili na 21 let islamskih BiH kazamatov, samo in le zato, ker je na Kupresu poveljeval enotam, ki so branile srbske vasi pred temi istimi iranskimi gardisti. Povedal mi je, in sicer pomladi 2017, ko sem ga obiskal v zaporu, da so Iranci neverjetni borci; čeprav so se najbrž prvič borili v pogojih gosto obraslih hribov (za razliko od njihovih puščav in golih pokrajin), so se nadpovprečno hitro prilagajali novim razmeram in ogrožali krščanske položaje dosti bolj od avtohtonih mudžahedinov, pa so celo vdrli v nekaj vasic zaledja, na porcijo nogometa. Prebili so do tedaj nepredorne srbske položaje vrh Kupresa, prodrli vse do Blagaja in celo proti Vodicam, od koder so se umaknili na izrecno zahtevo kolonijalnih zahodnih upraviteljev, sicer bi najbrž odigrali nogometno tekmo tudi v Šipovu in morda še naprej. Bral sem tudi poročila hrvaških braniteljev Žepč, ki so tudi imeli opraviti z islamsko revolucijo, ki se ne razlikujejo kaj dosti od povedanega mi iz ust srbskega polkovnika.
Mislim, da bi bilo dosti bolj predmetno, če bi se avtorica ozrla na »tista leta«, kot da nas maltretira z notranjimi procesi v državi, iz katere so preko Slovenije drli na BiH bojišča trumoma na nogometne priprave. Namreč zna se nam zgoditi, da se vojna sreča obrne, da po nalogu »zahodne skupnosti« v Sloveniji sezujejo superge in se lotijo nogometa v vojaški opravi. Anno domini bo za pogovore o pravih temah prepozno; čas je sedaj.
