Piše: Franc Bešter
Industrijska revolucija, ki se je začela na Zahodu in se potem razširila na ves svet, je izvršila velikansko preobrazbo na vseh področjih človekovega življenja, najbolj seveda v ekonomiji, saj je človek večino tehnike iznašel predvsem v ta namen: v namen učinkovitejše proizvodnje stvari, ki jih potrebuje za življenje. Tu se ne nameravam spuščati v razpravo o tem, kaj res (in najbolj) človek potrebuje, gotovo pa je, da vsak človek potrebuje dnevni obrok hrane, s proizvodnjo le-te pa se ukvarja kmetijska dejavnost, ki je zelo stara dejavnost človeka, starejša sta samo lov in nabiralništvo, začela pa se je pred 10 000 leti z udomačevanjem rastlin in živali.
To je v človeštvu povzročilo revolucijo, primerljivo s sedanjo, industrijsko: stalno naselitev in izumljanje, razvoj številnih novih orodij (in orožij), nekaj odločilnega je bil prehod s kamna na kovino. Kmetijstvo je specifično tudi zato, ker je pridelava hrane odločilno odvisna od vremena, to se je še posebej pokazalo npr. letos ob veliki suši in vročini.
Vendar, kakor je industrijska revolucija odločilno in globinsko preobrazila vsa področja človekovega življenja, tako se je to nujno moralo zgoditi tudi s kmetijstvom (o tem sem tu že napisal en članek). Začelo se je strojno obdelovanje zemlje in pridelava hrane s pomočjo dosežkov kemijske znanosti, industrije (umetna gnojila, fitofarmacevtska sredstva). Zelo povečana učinkovitost pridelave: veliko manj ljudi kot nekoč lahko pridela veliko več hrane. Posledica tega pa je, med drugim, da je ogromno majhnih in srednjih kmetij propadlo, ker niso bile več konkurenčne, kar je prispevalo k povečanju mestnega prebivalstva. Gre pa tudi za veliko odvisnost takšnega kmetijstva od energije (pogon strojev), še več energije pa gre potem za nadaljnjo predelavo (obdelavo) hrane, preden pride na police trgovin, in te (konkurenčne) pridelave ni brez umetnih gnojil ter pesticidov in herbicidov. Ranljivost takšne proizvodnje se je z vso ostrino pokazala zdaj, ob ukrajinski vojni, z drago energijo in dragimi gnojili, posledica je sedanja draginjska, prehranska kriza. Veliko negativnosti je tudi zaradi kemizacije kmetijstva, ona sicer omogoča uspešno pridelavo, lepe pridelke (za oko), vendar so le-ti mnogokrat »prazni«, brez pravega okusa in hranilne vrednosti, in bojim se, da lahko tudi škodljivi za zdravje. In ta sredstva zastrupljajo okolje, podtalnico. Gotovo so to vzroki, da Bruselj danes hoče prepovedati oz. omejiti uporabo fitofarmacevtskih sredstev, kar pa je lahko za kmetijstvo katastrofa: kdo bo namreč danes še ročno odstranjeval plevel, insekte itd.? Če bi se vrnili k temu, bi bili, zaradi »stroškov dela«, povsem »nekonkurenčni«.
Človeštvo se je z industrijsko proizvodnjo, ki je zajela tudi kmetijstvo, spustilo v nek življenjski proces, takšna pridelava hrane je omogočila, da danes na svetu živi toliko ljudi kot jih živi, in negativnosti, ki to spremljajo, ne moremo odpraviti, vsaj ne na hitro, če bi to naredili, bi na vsem svetu takoj zavladala huda lakota. Situacija je podobna kot glede podnebja: vemo, da moramo nekaj narediti, a če bi takoj in naenkrat prenehali z uporabo fosilnih goriv, bi bilo to za ves svet katastrofa, mnogo hujša od naravnih nesreč. Ob vsem skupaj se pokaže kontradiktornost te (industrijske) civilizacije.
