Piše: Franc Mihič
To je mnenje gospoda Hani al Masrija, berem v Delu. On velja za enega najboljših političnih strokovnjakov v Palestini. Zelo je aktiven na številnih projektih Palestincev, katere so plačali palestinski naročniki.
Rezultati pa so v takih razmerah pogosto prikazani pristransko, ko pravi: »Sedanja noče niti slišati o pošteni rešitvi z dvema državama, enako bo ravnala prihodnja izraelska država. Vsekakor obstaja vse večji mednarodni pritisk, da rešitev z dvema državama nekako uresničimo«. Za rešitev države Palestincev naj bi bila odgovorna samo izraelska vlada, ki da noče slišati o »pošteni rešitvi« palestinskega problema, to je rešitev z dvema državama? Enako naj bi ravnala prihodnja izraelska država? Ali ni to negativna etiketa brez osnove?
Res pa je, da je že prva izraelska vlada upoštevala sprejeto resolucijo Združenih narodov in je brezpogojno sprejela njen (pošten) predlog za judovsko državo in proglasila državo Izrael, Palestinci pa so predlog ZN zavrnili z vojaškim napadom. Pred ustanovitvijo Izraela maja 1948 je tudi veljala mednarodna prepoved dobave orožja sprtima stranema. 4. maja 1948, David Ben Gurion prebere izraelsko deklaracijo o neodvisnosti. Naslednji dan arabske sosede Egipt, Jordanija, Libanon, Irak in Sirija napadejo Izrael, ki pa je v tem spopadu zmagovalec v obrambni vojni.
Hamas, ki ne predstavlja palestinskega ljudstva, vztraja v boju, da Izrael potisne v morje in ga uniči. Hamas se ne ozira, koliko nedolžnih palestinskih žrtev, tudi otrok, bo umrlo za živi zid, ki ščiti borce Hamasa. V obrambni vojni je zmagal Izrael in to s pomočjo orožja, ki jim ga je poslala komunistična Češkoslovaška. Med drugim tudi letala. Del orožja je prišel v judovsko državo tudi s pomočjo Titove Jugoslavije. David Ben Gurion, voditelj Judov, je tedaj dejal: “Brez češkega orožja, bi nas Palestinci oz. Arabci potisnili v morje! Palestinci si gotovo želijo svojo državo, a niso ustrezno organizirani in so v tej nemoči dopustili, da je nastala teroristična organizacija Hamas, ki že vse leta samoiniciativno napada Izrael, da bi ga potisnila v morje in izgnala iz Palestine.
Hamas nima mandata palestinskega ljudstva, da s terorjem in veliki žrtvami nedolžnih Palestincev, žena, otrok in celo turistov, potisne v morje in prežene Izraelce iz Palestine. Hamas napada nedolžne Palestince, žene in otroke, ki mu služijo za živi ščit pred napadi izraelske vojske, da si tako Hamas zmanjša število svojih padlih borcev. Obramba ali napad Hamasa, s pomočjo živega ščita nedolžnih rojakov, je zločin nad lastnimi rojaki, kar pa muslimanske borce ne moti, saj so zaprisegli, da se bodo bojevali do zadnjega moža, ker verjamejo, da jih po junaški smrti čaka raj in device, kar je nevarna fanatična utopija, o kateri piše v knjigi “ALAMUT”, pisatelj Vladimir Bartol, iz naših krajev.
Zakaj se arabski svet sploh bojuje z Izraelom? Izrael ima vsega skupaj 6,1 milijona ljudi, četudi bi vse ubili, jim ne bi veliko pomagalo, s tem ne bi rešili svojih težav, niti ne bi dobili veliko prostora. Mnogi živijo na mednarodni sociali. Mednarodna skupnost jim omogoča dobro zdravstveno oskrbo, omogoča zelo dobro šolstvo, najboljšim v arabskem svetu. Mladi izobraženci bi zaslužili vrhunske položaje, teh pa jim voditelji, od Arafata do Hamasa, ne dajo. Razvoj islamskih družb zavira tudi položaj žensk. Dokler nimajo pravic za dedovanje lastnine in najemanje kreditov, si lahko svoj položaj v družini in družbi potrjujejo le z rojevanjem otrok, po možnosti sinov. Zgodovina je pokazala, da vojne in revolucije izbruhnejo vedno tedaj, ko delež otrok v kakšni družbi preseže trideset ali petdeset odstotkov. Noben spopad s teroristi ali revolucionarji, se še nikoli ni končal med bojem, ampak za mizo v vztrajnem dialogu, ob pomoči ZN in demokratičnih držav. Avstralski pisatelj Morris West v svoji knjigi Hudičev advokat pravi: “Naj bodo dežele ali narodi kakorkoli skregani, živeti morajo drug ob drugem kakor v družini. Takšne je Bog ustvaril in če bi brat pomeril s puško proti svojemu bratu, bosta oba končala v medsebojnem uničenju. Bodimo strpni, vljudni in ponosni v prepričanju, da bomo nekoč premagali svoje slabosti.” Mahatma Gandi pravi: »Svoboda nima nobenega smisla, če ne zajema tudi svobode do zmote.«
Franc Mihič, Ribnica
