Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Ta naša racionalistična, industrijska civilizacija, ki se je v naših časih razširila na ves planet, je zašla v številne krize, na vseh področjih življenja, tudi zato, ker se že nekaj stoletij razvija enostransko – predvsem v smeri modernih znanosti in tehnike. In tako (enostransko) so izobraženi in izvežbani tudi njeni pripadniki.
Splošna kriznost moderne dobe. Sicer je bilo takorekoč nujno, da je človeštvo šlo skozi to (razsvetljensko) izkušnjo. Problem pa ni samo enostranski razvoj, ampak je tudi v tem, da so neka znanja, pa tudi neke ideje in filozofija (način mišljenja) in način življenja, kar vse je moderno ustvarilo in jo ohranja, prinesla tudi številne negativnosti, med drugim zaton krščanstva. Zaradi negativnih učinkov vsega tega na naravo in družbo se, tako sem prepričan, ta doba hitro bliža svojemu koncu. Ali je možna neka »nova renesansa« – renesansa št.2, ki bo izpeljala prehod v »novo dobo« (ne v smislu new-agea!), podobno kot je prva renesansa (16. stol.) izpeljala prehod iz srednjega v novi vek? Vemo, na kakšni filozofiji je gradila in kakšno znanost je začela: renesansa se zgleduje pri antiki, zato tudi pri grški filozofiji, Grki pa so bili zelo ponosni na svoj »logos« (Grki so hoteli razum-eti). Prodor razuma. Znanstvena revolucija – pristop k naravi z metodo merjenja. Ali se je moderna izčrpala v svojih možnostih? Kar se tiče njene znanosti, sem osebno prepričan, da. Fizika npr. se izgublja v nekih čudnih, neuporabnih teorijah, ki so čiste miselne špekulacije, brez vsake empirične osnove in so zame dokaz, da je ta spoznavna metoda, ki se je rodila v renesansi (eksperiment, objektivno opazovanje, merjenje…) izčrpana.
Če bi začenjali neko novo renesanso (ki se mi zdi nujna), se postavlja vprašanje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih naj bi ona gradila. Ali pa bi morda samo poskušala obnoviti tisto, kar je moderna z nekimi znanji porušila?
Podoba sveta in človeka
Od nekih znanj (moderne) niso prišle samo koristi, ampak tudi škoda. Že Jung je ugotavljal, da je človek v tem razvoju (zaradi tega razvoja) tudi ogromno izgubil. »Znanje vaše (moderne) dobe se bojuje proti mojemu (Kristusovemu) nauku«, piše v knjigi RŽVB. Ta stavek jasno pove, da to znanje povzroča slabljenje, rušenje vere (krščanstva), degradacijo verske spoznavne stavbe. Za kakšno znanje gre? Gre za znanje modernih empiričnih znanosti, in problem je, da se z njim okužimo VSI, ker gremo vsi skozi šolski sistem. Sicer sem pa o tem že precej pisal. Vseeno bi v zvezi s tem navedel še tri stavke iz knjig RŽVB: »Odpad od vere(Cerkve) je sad racionalizma. Racionalizem je orožje, ki se bojuje proti Moji božanskosti«. Ta stavek potrdi, da gre pri znanju moderne za racionalistično znanje. In še: »Stari kvas je izgubil svojo moč«. Ta »stari kvas« je nauk Svetega pisma, ki je zaradi racionalizma v načinu in obliki, kot je podana (in kot se podaja v Cerkvi) zaradi racionalizma postal »star«. In pomislimo: star kvas nima več moči prekvašanja!
Sveto pismo pa med drugim prinaša tudi neko podobo sveta in človeka, h kateri spadata tudi Bog (Duh) v svetu in duša v človeku. In sicer neumrljiva, nesnovna duša v človeškem telesu. V srednjem veku – času vere, je bilo verjetje vanjo nekaj samoumevnega. Zato je telo v tistem času veljalo za sveto, nedotakljivo in Cerkev je prepovedovala seciranje. To se začne v renesansi, ki je nek prelom s srednjim vekom, pa še to naskrivaj. Raziskovanje teles je v naših časih prignano do viška, s telesom se ukvarjajo biologija, fizika, kemija in seveda medicina, z mikroskopi raziskujemo njegove celice do zadnje molekule, vendar vse te znanosti duše v telesu niso našle! To je eno področje, kjer se znanje naše dobe bojuje proti verskemu nauku.
Podobno je tudi s fiziko in kemijo, ki raziskujeta neživo naravo in pri tem osvetljujeta tudi svet molekul, atomov, delcev, s silno zapletenimi, velikimi napravami skuša fizika priti do najbolj temeljnih gradnikov materije, in pri tem Boga v materiji ni našla in prisotnost Duha ne dokazala. Spet nasprotje v primerjavi s srednjeveško paradigmo, ko je bila navzočnost Boga v svetu samoumevna, medtem ko je znanost naše dobe Boga na nek način »izgnala« iz sveta. Posledica je, da moderni človek zaradi teh znanj živi v enostranski podobi sveta in človeka (torej tudi samega sebe), izgubil je vero v te (metafizične) stvarnosti, ali pa je le-ta močno omajana. Za mnoge je svet materije edina obstoječa stvarnost, ker je »edina dokazana«. Vendar pa ima to za ljudi številne negativne posledice, npr.: ljudje so se povsem osredotočili na tostransko (zemeljsko) življenje, ki jim je edino še ostalo, misel na smrt potiskajo nekam na stran, prekomerno so se osredinili na svoje telo, ki mora čim dlje ostati mlado in zdravo. Sicer pa: zakaj naj bi skrbeli za dušo, če pa le-te morda sploh ni??
Modernost in odločanje
Moderno (zaradi nekih znanj) zato označuje tudi materialistična vizija sveta in človeka, in (zaradi moderne tehnike) materialistični način življenja. Skratka: materializem. Vse to pa ključno pogojuje tudi način odločanja in delovanja pripadnikov te kulture. Ker so izobraženi v smeri racionalističnih znanj in pri svojem delu opremljeni s tehniko, so s tem močno pogojeni in vse to uporabljajo tudi pri vsakodnevnem odločanju in tudi bolj dolgoročnem (strateškem) usmerjanju v življenju. Kar pa je zmotno in včasih lahko celo nevarno.
Odločanje pogojuje predvsem dvoje: dogajanje sveta in cilji, ki jih hočemo doseči s svojim delovanjem. Zmote pri tem pa izhajajo predvsem in ravno iz enostranske (in zato zmotne) podobe sveta in človeka. Človek naše dobe, ki živi v enostranski podobi sveta, se zato nujno odloča in se usmerja zmotno. Zato vidim kot eno glavnih nalog za novo dobo, preseči to enostranost in to zmoto, za kar pa bo treba priznati Duha v svetu in dušo v človeku.
Dogajanje sveta in odločanje: odločamo se zaradi delovanja, v katerem si seveda želimo uspeha. Vendar, moderni človek pogosto pozablja, da je uspeh njegovih delovanj še bolj kot od njega samega odvisen od dogajanja sveta, znotraj katerega deluje, zato na to dogajanje polaga premalo pozornosti in se zanaša predvsem na svojo tehniko. Zaradi svojih pogojenosti (racionalizma) si predstavlja, da je s svojo pametjo, znanji in tehniko sposoben spoznati resnico o dogodkih sveta in se zato pravilno odločati. Za Duha v svetu ne ve in Ga ne priznava, a le Duh (ki prežema svet) lahko pozna dogajanje sveta, iz te resnice pa sledi, da človeka skozi življenje lahko pravilno in varno vodi le Duh: »Naj tvoje srce vodi Duh«. Današnje stanje na svetu pa Jezus opiše takole: »Zavrnili ste mojega Duha in dovolili, da vas vodi vaš lastni duh (razum)«. Zmotno in lahko tudi nevarno, kajti od dogajanja sveta prihajajo tudi nevarnosti, varno pa nas lahko vodi le Duh (ki pozna tudi prihodnost!): »Tisti, ki jih vodi Duh, niso v nevarnosti«.
Zmote pa izhajajo tudi iz ciljev, ki jih skušamo dosegati s svojim delovanjem, cilji namreč ključno pogojujejo našo življenjsko usmeritev. In tu smo spet pri podobi človeka: če je človek samo telo, je jasno, da bomo skušali zadovoljevati svoje telesne potrebe, in našo dobo označuje materializem, ki telesne potrebe postavlja na prvo mesto. Vendar, če je človek tudi duh, duša, bi to moralo radikalno vplivati tudi na naše cilje, kajti tudi duša ima svoje potrebe, in postavlja se vprašanje, katere potrebe naj skušamo najprej zadovoljiti, telesne ali duhovne. Če sledimo besedam evangelija, torej Kristusovemu nauku, moramo dati prednost slednjim: »Najprej iščite nebeško Kraljestvo (Boga)…«. Torej tisto, kar potrebuje duša. Jezus obljublja, da nam bo potem tudi »vse drugo(za telo) navrženo«. Iz vsega pa sledi, da materializem ni prava pot. Materialne dobrine ne smejo biti temelj našega življenja.
Problem je, da moderni človek (zaradi predhodno opisanega) bolj malo verjame v dušo, še manj se zaveda njenih potreb, lastnosti…, zato se ne zaveda (vsaj ne jasno), kaj v globini svoje biti zares in najbolj potrebuje. Problem je, da se je moderna podala v raziskovanje telesa in pri tem povsem zanemarila dušo, še več, s svojimi znanji je močno omajala verjetje v sam njen obstoj. In znanja te dobe (znanost, moderna tehnika) so prinesla velike koristi in udobnosti za telo, medtem ko na dušo delujejo škodljivo (racionalizem, materializem), posledica je, da je naša civilizacija postala kultura notranje teme, duhovne lakote in smrti.
Odločanje v po-moderni
Kako se v življenju usmerjati, da bomo pri svojem delovanju uživali naklonjenost dogajanja sveta in dosegali cilj svoje duše (nebeško Kraljestvo)? Dogajanje nam bo naklonjeno, če nam bo naklonjeno delovanje Duha, ki temu dogajanju daje smer. In Duha potrebujemo tudi za doseganje tega cilja, kajti dušo lahko k Bogu dviga le Duh. Na kateri poti nam bo torej dan Duh, največ Duha?
Da bomo materialistične cilje v življenju sploh začeli zamenjevati s prizadevanjem in gibanjem k nekim višjim ciljem, se moramo po mojem najprej vrniti k duši. Če je moderna raziskala telo, bo neko temeljno znanje za »novo dobo« znanje o duši, ki se lahko razvija samo iz razodetih resnic o njej. S tem se bomo šele zavedli njenih (in s tem človekovih) potreb in najglobljih hrepenenj, kar je osnova za iskanje poti, ki vodi k njenemu vzvišenemu cilju.
Mislim, da novo dobo lahko ustvari to znanje – znanje o tej poti, in spoznavno stavbo tega znanja je mogoče zgraditi samo s pomočjo razodetih resnic o Poti. Da, Jezus (Beseda) je tudi Pot – ker človeku kaže pot. Revolucionarno: hoditi po poti, ki jo človeku (po)kaže Bog sam! To je pot hoje za Besedo, ki vodi k Bogu, in tudi je mogoče hoditi za Njo, ker Beseda kot Luč sveta hodi pred človekom – tako da gre v njegovo prihodnost, s svojimi načrti za to prihodnost. Pot človeku kaže pot tako, da mu kaže svoje načrte. Če ji človek sledi, Beseda deluje v človeku in po človeku – po Duhu. Človek postaja orodje Duha. Iz te resnice pa sledi, zakaj ta pot vodi dušo k Bogu: ker jo tja dviga Duh, ki je v človeku in na človeku, in iz nje sledi tudi, zakaj na tej poti človek uživa tudi naklonjenost Duha (Duh pomaga svojim orodjem), in s tem dogajanja sveta, zakaj je potem človeku tudi »vse drugo (za telo) navrženo«.
Beseda deluje v Duhu in zato prihaja po Duhu. Kot Pot človeku kaže pot (svoje načrte) z znamenji Duha, in ta današnja znamenja so (tudi) sanje in videnja (v njih vidimo dogodke!), videnje pa nastane, ko se Duh sreča z našim duhom. Revolucija v načinu odločanja: ne več (samo) z razumom in racionalističnim znanjem, ampak s pomočjo Duha. Vendar, za razumevanje videnj bo potrebno razumevanje, poznavanje Duha in duše. Znanje o tem zato lahko začne ustvarjati novo dobo.
