Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Novoveški človek je začel raziskovati telo, to je pomemben del renesanse, tudi umetnost se je (vzor antika!) začela posvečati lepoti telesa. In to se je nadaljevalo vsa naslednja stoletja, vse do današnjih dni: skrb za telo, lepota telesa, zdravje…, a pri tem smo vedno bolj zanemarjali dušo. Telo pa se neizbežno stara in slej ko prej umre, telo je tudi polno tegob, podvrženo boleznim, poškodbam… . Torej, če obstaja duša, je edino ona lahko tista, ki preživi smrt telesa, ki torej človeku zagotovi večnost.
Nova renesansa: prehod iz moderne v po-moderno, v njej bo treba izvesti tudi drug odnos do duše, in kakor je renesansa 16. stoletja začela raziskovati telo, tako se bo nova renesansa morala posvetiti (tudi) duši. Tu bo marsikdo rekel, da duše sploh ni, marsikdo pa, da o njej že vse vemo, saj se s to problematiko že 2000 let ukvarja krščanstvo! Ali pa, da o njej tako ali tako ni mogoče spoznati nič gotovega. Upam si trditi, da o človeški duši še vedno zelo malo vemo, kar je razumljivo, ker je ona kot »duh«, vdihnjen »od zgoraj«, nujno tudi skrivnost. A mogoče jo je spoznavati, toda ne z metodami modernih znanosti, one tega ne dovoljujejo, potrebna je tudi nova spoznavna metoda, na kratko predstavljena v prejšnjem članku, ki je spoznavanje s pomočjo razodetih resnic o njej, z analizo simboličnih besed, z raziskovanjem simbolov torej.
Tu pa lahko ugotovimo, da ima duša, podobno kot telo, tudi svoje lastnosti, čutila, sposobnosti in potrebe. In te moramo poznati, se jih zavedati, če naj bi njene sposobnosti uporabljali, če naj bi njene potrebe skušali zadovoljiti, kajti to od človeka zahteva zavestno prizadevanje.
Duša je pomembnejša od telesa, saj ona lahko živi brez telesa, telo brez nje pa ne: »Iz prahu Zemlje sem vas naredil in vas s svojim dihom oživil«. Iz tega stavka iz RŽVB sledi več stvari: Bog materijo imenuje »prah Zemlje«, medtem ko je duša božji dih (duh), božji Duh pa je živa Voda in božanski Plamen, pomeni, da ima tudi duša te (ali vsaj podobne) lastnosti! In ta dih telo oživlja, brez prisotnosti tega diha telo v hipu umre: »Tvoj duh je v tvojem telesu«.
Duša ima izvor v Bogu, kar pojasnjuje človekovo presežno naravo: naša hrepenenja so naravnana na neskončnost, ker se za njimi skriva hrepenenje po tem Izvoru, v katerem so Bogastvo, Lepota, Ljubezen… neskončni (popolni, neomejeni). To potrjuje tudi naslednji stavek: »Živiš tam, kjer tvoj duh ne more najti potešitve, ker te tu na Zemlji obkroža vse, kar nisem Jaz (Bog, Duh).« Ta stavek pove tudi, da je Duh nekaj bistveno drugačnega kot snov. In še: »Vse to (kar te obkroža) ne more dvigniti in nahraniti tvoje duše«. Iz tega pa sledi, da dušo lahko dviga in hrani Duh, kar je res: »Moj Duh bo dvignil vaše duše… . Moj Duh je sladka Mana tvoje duše.« Duh pa je za dušo tudi živa Voda in živi Ogenj: »Dal ti bom piti žive Vode iz svojih večnih Izvirov. Naj moj Duh v tebi diha, naj moj božanski Plamen v tebi raste«.
Duh je torej za dušo vse to, in če v duši ni Duha, sledi, da se v njej nujno pojavi stanje suhote, puščave, lakote, teme in mraza. Duh je zanjo Luč in Izvir: »Tvoj duh potrebuje mojo Luč in moje Izvire«. Je tako potreben, da ona brez tega umre: »Brez te Luči boš umrl. Naj tvoja duša plava v mojem Duhu kot riba v vodi. Zunaj te Vode ona umre in se posuši«.
Našo dobo med drugim označujeta racionalizem in materializem, iz tega sledi, da je življenje v naši dobi škodljivo, celo nevarno za dušo – vodi v duhovno smrt. Zakaj racionalizem? O tem sem že nekaj napisal (ker je ponavljanje izvirnega greha), pisal sem že tudi o materializmu: »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, in zato človek trpi pomanjkanje duhovnosti«.
»Ni več prostora za Duha«: v primeru materializma se v duši naseli več raznih »bogov« (malikov). Kar pa preprečuje vstop Duha vanjo: »Moj Duh se v tebi ne sme srečati z nobenim tekmecem«. Iz teh besed sledi tudi, kaj je za Boga »duhovnost«: vse tisto, kar duši daje Duh (Voda, Izvir, Plamen, Kruh). In kar lahko daje EDINO Duh! In da brez tega človek trpi.
Delo za dušo je, dolgoročno gledano, tudi delo za uspeh v življenju, za materialno blaginjo. Duša (srce) je tista, ki generira misli (ne možgani!), če je v njej tema, če so ruševine, se človek tudi notranje (mentalno) ne bo mogel izgraditi in zato ne bo mogel konstruktivno delovati, pojavile se bodo tudi razpoke in ruševine v medčloveških odnosih… . Zato drži, da se trajna civilizacija lahko začne izgrajevati le tu (v srcu), na duhovnem temelju torej. Srednji vek je bil glede tega naprednejši, takrat so se tega dobro zavedali, v moderni pa se je to znanje (zaradi znanja te dobe) izgubilo.
Moderna doba je ustvarila tudi neko svoje pojmovanje svobode: svobodo človeka odločilno določata politična in ekonomska svoboda. Predvsem slednja (finančna) svoboda. A Bog gleda nanjo povsem drugače, zanj je resnična svoboda človeka v svobodi njegove duše: »Biti svoboden pomeni biti ločen od zemeljskih skrbi. Duša je svobodna, ko se loči od zemeljskih skrbi in poleti proti Bogu«. Gre torej za notranjo svobodo.
Zemeljske skrbi so MISLI, ki se nanašajo na materialno, se pravi na nižje, Bog pa je »zgoraj«. Takšne misli dušo priklepajo na svet, jo obtežujejo, da se ne more dvigati k Bogu, kjer najde svobodo. V Bogu najde potešitev in zato smisel, pretirane zemeljske skrbi so zato za dušo škodljive: človeku jemljejo smisel, to stanje pa je nevarno, ker lahko vodi tudi v samomor. Zato od moderne tehnike prihaja tudi ta nevarnost: s svojo zapletenostjo ona močno množi zemeljske skrbi.
