Piše: Franc Mihič, Ribnica
Letos, ob 83. obletnici dražgoške bitke, je bila slavnostna govornica predsednica državnega zbora dr. Urška Klakočar Zupančič.
Po njenih besedah je bila bitka le simbol na videz brezupnega upora majhnega naroda proti zločinskemu režimu nacističnih osvajalcev. Zmaga partizanov proti desetkrat močnejšemu okupatorju naj bi odmevala po vsej okupirani Evropi? Prva partizanska »zmaga« na ozemlju takratnega rajha, je bila tudi za predsednico DZ RS samo moralna in simbolična, vendar je kljub temu partizanom in drugim evropskim odporniškim gibanjem dajala upanje, da mogočni zavojevalci vendarle niso nepremagljivi, je izpostavila predsednica DZ.
Mar je to res logično? Dražgoška bitka, katere največja žrtev je 41 mrtvih vaščanov, je tudi po njenem mnenju, le simbol na videz brezupnega upora majhnega naroda proti okupatorju, nacistični Nemčiji, tedaj najmočnejši vojaški in industrijski velesili na svetu. Brezupen upor majhnega naroda, proti večkrat močnejšemu okupatorju, ne prinese osvoboditve narodom, ker je upor le na simbolni ravni. Umrli vaščani Dražgoš so torej bili le kolateralna škoda partizanskega spopada z okupatorjem, a še vedno niso vredni zapisa v narodovi zgodovini. Bitka je tragedija partizanskega upora, predvsem umrlih vaščanov, ki so umrli nedolžni.
V arhivu Dela berem: »Partizansko poveljstvo je že pred bitko ocenilo, da je kraj primeren za obrambo in da bi bitka utegnila imeti velik politični kapital.” Kakšen in za koga kapital? Slovenski komunisti so edini v Evropi sprožili bratomorno revolucijo in z revolucionarnim nasiljem zmagali v revoluciji in v državo uvedli enopartijski komunistični režim, kar je bilo v interesu širitve komunizma oz. v interesu Stalina, voditelja svetovnega gibanja komunizma. Slovenija je namreč zaradi vojne in revolucije imela 6,5-odstotno populacijsko izgubo prebivalstva. Jugoslavija pa je bila Stalinova interesna sfera za širitev komunizma.
Predsednica Urška Klakočar Zupančič pa je povedala tudi, da so slovenski partizani pomemben del zavezniške koalicije, ki je leta 1945 dokončno premagala največje zlo 20. stoletja. Ali je to res? Zavezniki, Anglo-Američani in SZ, vse vojaške in industrijske velesile, so šele po petih letih uspele poraziti nacistično Nemčijo. Mogočna Rdeča armada, dobro oborožena s težkim orožjem, je edina smela in zmogla pregnati naciste iz Jugoslavije, saj je bila Stalinovo interesno področje za širitev komunizma. Zahodni zavezniki so prisilili »osvoboditelje« Trsta, da se umaknejo na področje Jugoslavije. Stalin ni nasprotoval ultimatu zaveznikov in je raje pozabil na obljube Titu, ker se ni hotel zameriti Togliattiju, predsedniku italijanske partije, ker je bila italijanska KP največja komunistična partija v Evropi. Stalin je računal na njeno sodelovanje, ko bo zopet nastopila priložnost za širitev področja komunizma. OF je s preventivnimi likvidacijami vseh nasprotnikov komunizma, kot potencialnih izdajalcev naroda, potem prevzela oblast in uvedla režim po vzoru Stalinove SZ. Nastala je enopartijska komunistična Jugoslavija, ki jo je do smrti vodil maršal Tito, predsednik KPJ, kar je bil interes Stalina.
Dejstvo je, da se je Stalin moral povezati z zahodnimi zavezniki, a šele potem, ko je propadla kolaboracija, pakt Hitler – Stalin, to je po napadu Hitlerja na SZ, 22 junija 1941. Do tedaj pa je veljal pakt, sklenjen že jeseni l. 1939(!), kar je bila kolaboracija komunizma z nacizmom. Od napada Hitlerja na kraljevino Jugoslavijo, 6. aprila 1941, do napada na SZ, je bil Stalin zvest zaveznik Hitlerju. Stalin je po razdrtju sprevrženega pakta s Hitlerjem, moral začeti sodelovati z zahodnimi zavezniki, da skupaj porazijo Hitlerjeve naciste. Zato si je pri Zahodnih zaveznikih izboril, da je Jugoslavija sovjetsko interesno področje. Če Stalinu ne bi uspelo pridobiti Jugoslavijo za njegovo interesno področje, (za širitev komunizma), potem ne bi bilo pogojev ne za zmago OF in ne uvedbo režima po vzoru SZ. Zahodni zavezniki bi potem osvobodili tudi Jugoslavijo, enako kot so osvobodili druge okupirane države.
Partizani oz. OF, ki jo je vodil Boris Kidrič, se niso borili za demokracijo, temveč z zmago revolucije doseči oblast po vzoru SZ, kar se je tudi zgodilo. Nerazumno je, da imamo sedaj praznike v čast in slavo partizanskega upora, da je na trgu republike še vedno velik kip revolucionarja, Borisa Kidriča, KPS, vodje NOB, ki ga pakt Stalin – Hitler, ni motil, kar je nerazumna, nemoralna dvoličnost mnogih voditeljev in zagovornikov revolucije. Edino Angela Vode je Kidriču javno povedala, da je za njo, pakt Stalina s Hitlerjem, izdaja komunistov in narodov. Zato jo je Kidrič še pred vojno izključil iz KPS in jo brutalno kaznoval. Po vojni ni imela pravice do dela, na Nagodetovem procesu pa je bila obsojena kot izdajalka naroda na 20 let zapora, šest let je odsedela v samici in je zaradi bolezni bila izpuščena. Udba jo je nadzorovala vse do smrti.
Partizanski general Ivan Matija Maček, vodja OZNE, je edini, a šele po vojni ljudem povedal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Vodilni komunisti, ki so se šolali v Moskvi, so tovarišem v OF lagali, da bo po vojni in zmagi revolucije življenje doma lepše. To je bila laž in velika prevara. Če partija ne bi lagala o lepem življenju v SZ, ne bi šel nihče v partizane in ne bi bilo državljanske vojne. Tito je povedal, da je zanj najpomembnejši boj proti četnikom/plavogardistom in podobnim nasprotnikom komunizma, ker je vedel, da ti edini lahko po končani vojni ogrozijo revolucijo in Titu preprečijo prevzem oblasti. Ne pozabimo, brez Stalinovega interesa za širitev področja komunizma, ne bi bilo ne OF, ne državljanske vojne, ne Titove Jugoslavije. Zadnjih 30 let v demokratični Sloveniji, mnogi vedno bolj slavijo OF, kot bistveni dosežek NOB, to je upor proti okupatorju, a o revoluciji in posledicah zmage KPS v državljanski vojni, se malo sliši. Čas je za vprašanje, ali je naš »upor proti okupatorju« res enkraten prispevek za svobodo domovine in Evrope, ko je zaradi vojne oz. upora proti okupatorju umrlo 7.800 okupatorjev, med tem ko je umrlo 100.000 prebivalcev tedanje Slovenije! Dvoličnost nam bremeni življenje! Do kdaj še?
