18.5 C
Ljubljana
ponedeljek, 4 julija, 2022

(PISMO BRALCA) Dragocena Speransova dediščina

Piše: Jožef Praprotnik

Gre kajpak za (delavsko) samoupravljanje in za nekdanjega slovenskega vizionarja tovariša Edvarda Kardelja-Speransa, ki velja za avtorja tega novega jugoslovanskega družbenega reda, ki so ga proučevali tudi zahodni sociologi. Nekateri sicer menijo, da je njegovo delo plagiat, prepis Novega družbenega reda, knjige, ki jo je leta 1933 izdal krščanski socialist Andrej Gosar, a nič hudega, če je prepisal nekaj dobrega. Le čemu bi se mučil ? Ideja samoupravljanja – a ne bom o tem kaj dosti pametoval – ima dolgo brado, saj so o njej pisali že utopični socialisti in kasneje Karl Marx, utemeljitelj idej komunizma. In zdaj me boste pobarali, kakšno zvezo ima ta njegova dediščina z nami, ko sem jo označil z »dragocena«.

Ideja »samoupravljanja« v letih po poletju 1950, ko so ga poskušali kot otepanje s stalinizmom vpeljati v tovarne, se ni – predvsem zaradi tega, ker je prinašala s seboj mnogo birokracije (temeljne organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti ekonomskih odnosov s tujino, in tako dalje in tako naprej )  – prijela.  Veliko grmenja – malo dežja. Toda, če v času pred letom 1991, ko smo samoupravljanje zamenjali z demokracijo, ideja ni padla na plodna tla, je tisto Speransovo izsušeno seme, bujno vzklilo prav zdaj. Zdaj, ko se je pričel širiti virus covid 19 v vseh možnih variantah in variacijah in ne pozna nobenih meja in so se z njih uspešno in manj uspešno pretepala zdravstva vseh držav, je pri nas privrelo na plan zatajevano samoupravljanje. Z izjemo tistih, ki smo podlegli »strahovladi in diktaturi« sedanje vlade JJ  in smo se lepo držali zaukazanih ukrepov in odlokov in kasneje cepljenj, so drugi – tudi zaradi izjav, kot je ex ministranta dr. Dušana Kebra, da vlada slabo vodi epidemijo, ubrali pot samouprave z lastnim telesom. V pravni praksi lahko zasledimo sestavke in z njimi polemike na temo »pravica do neceplenja obstaja« in ker je Slovenija – vsaj po tej plati – razvitejša od večine zahodnoevropskih držav, ki so precepile svoje ljudi, smo mi ubrali svojo pot: sredinih in petkovih protestov, protestnega nenošenja zaščitne opreme in izmotavanja PCT navodil, metanja polenčkov pod noge vlade s strani opozicije, ustavnega, vrhovnega, računskega sodišča, skratka s strani vseh, ki imajo pet minut časa preveč. K temu so se pridružili številni mediji, ki jih ne bom imenoval, a če se počutijo prizadete, naj se tu vpišejo…………….

Slovenci smo se torej znova, kot mnogokrat doslej, odločili za lastno, drugačno, izvirno variacijo, ki jo lahko preprosto imenujemo »samoupravljavski boj z virusom«. In če včasih pravimo, da čez 100 let vse prav pride, nam je Edijeva dediščina dosti prej. Velika smola je v tem, da je virus neumen ter prav zdaj pušča številne sledi svoje prisotnosti po bolnicah in na pokopališčih in ne loči med cepljenimi in necepljenimi, med samoupravljavci in sužnji, med protestniki in kimači. Ampak eni jo vseeno bolje odnesejo. Uganete, kateri ? Vsaka medalja ima dve plati.

Sorodne vsebine