Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Umetna inteligenca, ChatGPT – orodje, ki posnema človeško misel, je del tega dosežka človeštva. In ravno na tem področju (UI) se danes odvija boj med velikimi igralci za prevlado na planetu.
Teorija relativnosti: pri njej se mi je že od nekdaj marsikaj zdelo sumljivo, npr. to, da je posledica konstantne in nespremenljive hitrosti svetlobe glede na vse sisteme omejitev hitrosti vseh objektov (planetov, zvezd, galaksij) v vesolju na to hitrost, na c. Še posebej tudi zato, ker je vsako gibanje zgolj relativno (je vedno gibanje glede na nekaj), zato je relativna tudi vsaka hitrost. Absolutno gibanje in absolutna hitrost: to velja samo za svetlobo. Mnogi imajo to teorijo še vedno za najvišji dosežek človeške inteligence, zato sem se odločil soočiti UI in človeško inteligenco, se pravi stroj in organ (možgane), tudi zato, ker smo tu na terenu, na katerem se lomijo kopja celo med samimi fiziki, in ker si predstavljam (ali si morda samo domišljam?), da o tem nekaj vem. Torej, ChatGPT-ju sem se odločil zastaviti naslednje obsežno vprašanje glede teorije relativnosti:
»Ali iz enačbe m=m0/(1_v2/c2)1/2 res sledi, da v vesolju ni večje hitrosti od c? V pospeševalniku je res nemogoče doseči hitrost c delcev, in masa (vztrajnost) delcev se tam res veča po tej formuli, in včasih smo si to razlagali s tem, da se energija, ki jo vlagamo, nalaga v maso, vztrajnost se veča do neskončnosti, in hitrost c je zato nedosegljiva.
Danes obstaja druga razlaga te enačbe in omejitve hitrosti na c. Masa se ne spreminja (ostaja »mirovna«, večata pa se energija in gibalna količina po enačbi E=&mc2, kjer je &=1/(1_v2/c2)1/2 . Energija naj bi se po tem razumevanju ne nalagala v maso, ampak v kontrakcijo kontinuuma prostor-čas, ko se bližamo c, je treba vanjo vlagati vedno več energije, hitrost c je zato nedosegljiva.
Tu hočem vprašati: ali se v enačbi E=&mc2 ne skriva neka usodna zmota? Ali ta formula res določa takšen ustroj in takšno delovanje vesolja? Trdim, da ne. Ta enačba vsebuje v- hitrost. Hitrost gibanja, ki je v naravi nujno gibanje neke konkretne stvari (telesa, objekta). Hitrost nekega gibanja pa je nujno hitrost glede na nekaj, glede na nekaj relativno mirujočega, zato je tudi ta hitrost nujno zgolj relativna. Vsaka stvar se giblje le relativno: vsako gibanje lahko spremenimo v mirovanje, če se začnemo gibati z isto hitrostjo v isti smeri. Zamislimo si dve telesi, sami nekje daleč v vesolju, prvo se giblje enakomerno, premočrtno, drugo miruje. Ne pozabimo: MI smo določili, katero se giblje, katero miruje! Z enako pravico prvo proglasimo za mirujoče in drugo za gibajoče – z enako hitrostjo, a v nasprotni smeri.
Kaj sledi iz tega? Ko se npr. pospešuje raketa, ne gre za pospeševanje nekega objekta, ki se giblje z neko absolutno hitrostjo v , ampak za pospeševanje stalno »mirujočega« objekta, zato so tu vsake spekulacije okrog transformacije in krčenja strukture prostor-časa zaradi hitrosti popolnoma odveč in nesmiselne.
Ne-omejenost v hitrostih zahteva tudi sama struktura (zgradba, delovanje) vesolja. Ta neomejenost je npr. nujna posledica obstoja črnih lukenj. Tudi zanje (kot za vse vesolje!) namreč velja zakon gravitacije F=&Mxm/r2, iz te formule sledi: v2=&M/r, v je torej (&M/r)1/2, iz tega pa sledi, da ob dovolj veliki masi črne luknje (in takšne, tudi 1000x, celo milijonkrat masivnejše od Sonca, v vesolju tudi so!) in ob neki, ne preveliki razdalji, v neki orbiti, objekt lahko kroži mnogo hitreje od svetlobe, in tudi mora, če naj ne bi padel v črno luknjo.
Zakaj se kljub tako očitnim dejstvom mnogi še vedno krčevito upirajo možnosti nad-svetlobnega gibanja? Osebno vidim v ozadju razsvetljenski racionalizem, ki formule vidi kot naravne zakone, ne pa kot zgolj miselna orodja. Gre torej bolj za filozofijo kot za znanost (fiziko), a ker je ta filozofija v temelju določenih ideologij, spreminjanje te filozofije pomeni rušenje neke podobe sveta, ki tem ideologijam ustreza.
Za konec: morali se bomo sprijazniti z dejstvom, da narava deluje po nekih svojih zakonitostih in se ne ravna po naših teorijah, se ne podreja teorijam in enačbam – konstruktom naše pameti, ki obstajajo v naših glavah, ne pa v naravi, neodvisno od nas.«
