-2.4 C
Ljubljana
ponedeljek, 6 februarja, 2023

(PISMO BRALCA) Čeferinova katedrala skorumpiranosti (3)

Piše: Franc Trunk

Mir velikonočne nedelje v nekoliko vetrovnem vremenu mi pušča vso svobodo moči mojega (prostega) časa, da sem na moj – matematično tehnični način – poglobljeno prebral enajst gosto zapisanih strani naravno fluidne zaključne besede dane pred obličjem pregovorno slepe Justicije meni popolnoma neznanega Miloša Njegoslava Milovića, ki je svoje pravniške izkušnje nabiral v odvetniški katedrali čeferinov, kjer je dodobra uradno namočil/obtožil skorumpiranosti tožilca boštjana jegliča in aleksandra čeferina, katera pa nista z ničemer zakonitim! ukrepala v pravno zaščito njunega ‘dobrega imena in časti’…

Osnovno vprašanje, ki se mi je pojavilo, ko sem prebral predmetno koncizno dobro stoječo zaključno besedo Miloša Njegoslava Milovića je, ali je tožilec boštjan jeglič kdaj preveril predmetne pisne uradno podpisane navedbe o koruptivnosti aleksandra čeferina – in čemu ne!? – to je tistega istega čeferina, ki kot predsedik UEFA, ki okoli leta s privatnim avionom na tuje stroške, ko javno politikantsko zagovarja dosmrtni mandat grofa Drakule alias zanikrnega udbaškega botra milana kučana in njegovih krvoločnih pro/udbovskih levičarskih vampirjev zbranih pod vodstvom norih golobje kontaminiranih KUL-cev, ki ob igranju himne RS žvižgajo in v minuti molka v čast padlim v vojni za samostojno RS krulijo kot lačne prasice… Ni kaj, svoji k svojim…

Kot gradbeni strokovnjak z državnim strokovnim izpitom iz gradbeništva, ki sem kot odgovorni vodja gradbišč deloval praktično dve desetletji v času mojega življenjskega zenita, kateremu je bila (op.a leta 1996, ko sem deloval v segmentu črpanja državnega proračuna kot ‘samostojni svetovalec za nadzor investicij in investicijskega vzdrževanja’) ponujena – a v istem trenutku korektno in konkretno zavrnjena, s čimer sem na kučanov udbaški radar postavil sebe in mojo družino… – nespodobna ponudba finančne korupcije v podpisovanju fiktivnih obračunov za potrebe financiranja udbaško pogojene ldSS, vem, da modus operandi, kot ga je v zaključni besedi opisal Miloš Njegoslav Milović v predmetni finančni korupciji – zanesljivo deluje, vse na način, da ga je praktično nemogoče dokazati… – vprašajte idiotologa ldSS gabrovega slavka ali pa npr. jankovićevega zorana kako to deluje – vse od zamisli scenarija do realizacije in gostilniškega slavljenja uspešno izvedene finančne korupcije…

Zanikanje skorumpiranosti aleksandra čeferina, ki izhaja zgolj iz njegovega pavšalnega cvetličenja me spominja na tisto, ko ga ni oblastnika, ki bi priznal, da je kdaj naredil kaj narobe, kjer je tovrstni šolski primer oz. osnovna enota lažnivega zanikanja blentavi retardirani maloumno notorično lažnivi upokojeni direktor gradbene inšpekcije srečko valič, ki je uradno lagal, da porušitev sinovega vseljenega doma ni bila nezakonita – praktično celih deset let od prve uradne pravnomočne potrditve nezakonitosti po/rušitve leta 2011 – in to celo tudi po tistem, ko je leta 2019 Vrhovno sodišče RS dokončno enoznačno pravnomočno potrdilo nezakonitost predmetne po/rušitve vseh predhodnih instančnih institucij, ki so pravnomočno enako presodile…

Posebej sporočilno je dejstvo, da je tožilec boštjan jeglič, ki je kot specializirani državni tožilec deloval na specializiranemu državnemu tožilstvu kar – TRIKRAT!!! – v selektivni zlo/rabi Zakona spreminjal/prilagajal obtožnico, vse tako, da so žrtve po prvi obtožnici končale kot obsojeni storilci/kriminalci po zadnji obtožnici…

Deja-vu*…

Posebej sporočilno je, da je tožilec boštjan jeglič opustil predlog za sodno preiskavo zoper sovpletenega kriminalca, vse po tistem, ko je le-ta predhodno podal uradno izjavo, da na ponujeni sliki prepoznava točno določeno osebo kot vpleteno v korupcijo čeferinove katedrale…

Deja-vu*…

Posebej sporočilno je, da je tožilec boštjan jeglič vodil postopek tako, da so predhodno zastarale mogoče obtožbe zoper oblastne vplivne osebe vpletene v korupcijo čeferinove katedrale, kar vse potrjuje tovrstni modus opernadi državnega tožilstva, kjer so materialni dokazi o večkratnem posilstvu brhke farmacevtke zastarali, vse tako, da se dandanes predmetni večkratni posiljevalec v njemu lastnem zanikanju/lagaju javno prikazuje kot žrtev večkratnega posilstva, ki ga je sam storil nebogljeni brhki farmacevtki…

Deja-vu*…

Posebej sporočilno je, da je tožilec boštjan jeglič uporabil isti udbaški modus operandi izsiljevanja samo/priznanja krivde, ki ga je tozadevno** izsiljeno samo/priznanje nagradil z obskurnim dvomesečnim družbenokoristnim delom vs. zagroženi dolgoletni zaporni kazni…

Deja-vu*…

 

 

 

 

Drago Šketa, generalni državni tožilec RS – pa nič!?

Posebej sporočilna je meni dobro poznana ugotovitev Miloša Njegoslava Milovića, ko je zamenjal odvetnika, ker je le-ta deloval v njegov škodo, ko velja, da odvetniki – vsa čast izjemam! – med seboj ‘trgujejo’ s svojimi strankami v svojstvu prikritega poraza ‘ti meni danes prepustiš to, jaz jutri tebi prepustim tisto…’, še več, ko nekateri udbaški odvetniki s svojimi strankami ‘trgujejo’ celo z udbaškimi sodišči – katerim na milost oz. nemilost udbaškega linča prepuščajo neuke stranke…

Saj ni res, pa je…

 

Franc Trunk

Veteran vojne za Slovenijo

 

p.s.:

 

deja vu* – že videno/doživeto…

tozadevno** izsiljeno samo/priznanje – institut samo/priznanja krivde ne vzdrži kritične presoje, vse dokler je žrtev mogočega in večkrat uporabljenega tožilskega izsiljevanja v POPOLNOMA! podrejenem položaju, kjer z lahkoto lahko dokazano velja, da ga praktično ni človeka, ki mu nameriš nabiti revolver na čelo, ki ne bi priznal vsaj ‘dvakrat’ več tistega kot naj je storil…

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine