Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Politika je vedno tudi boj za oblast, ker je urejanje skupnih zadev, o njih pa lahko odloča tisti, ki se dokoplje do vzvodov politične moči in oblasti. Zdrava pamet pa pove, da je skupne zadeve treba urejati na način, da je to v korist in čim večji blagor državljanov. Ker so ljudem na oblasti (se pravi politikom) poverjena široka pooblastila, kar se tiče skupnih zadev (npr. razpolaganje z velikimi količinami javnega denarja), je na njih tudi breme velike odgovornosti, in pokaže se , da zato etika igra v politiki izredno pomembno vlogo: dobra politika je za narod blagoslov, slaba prekletstvo.
Tu se pojavi vprašanje, ali so ljudje, ki se borijo za osvojitev politične oblasti, iskrene namene, svojo oblast uporabiti za skupno dobro. Politično moč torej uporabiti, ne zlo – rabiti. Tudi glede tega se lahko učimo od zgodovine, ki je »učiteljica življenja«, in se tudi moramo učiti. Zgodovina oblastnikov pa je predvsem zgodovina kraljev in cesarjev, torej monarhov – ker je demokracija mlad politični sistem. Med njimi so bili tudi sposobni in pravični vladarji, a lahko ugotovimo, da so bili le redki sposobni upreti se skušnjavam po časti, slavi in bogastvu, kar vse obljublja, omogoča, daje oblast, kajti »oblast je krčma, iz katere še nihče ni prišel trezen«, kot pravi nek pregovor. Častihlepje je huda skušnjava pri človeku, in za slo po oblasti se velikokrat skriva ravno to: »…da oblast in z njo čast kot pred spet naša bosta last« (Prešeren v Krstu pri Savici). In spomnimo se lahko še na Shakespearove drame (npr. Macbeth).
Moderna je postopno ukinila monarhije (oz. le-te še obstajajo, a zgolj formalno) in uvedla dva nova politična sistema: demokracijo in totalitarizem. Demokracija pravzaprav ni povsem nova, iznašli so jo stari Grki. Totalitarizem: en Vodja, ena Ideologija, ena Stranka. Zaradi teh potez se ne razlikuje kaj dosti od monarhij, gre za novoveški despotizem. In totalitarni sistemi (fašizem, nacizem, komunizem) so svojo totalno Oblast hudo, prav strahotno zlorabili, sodobna Evropa je zato vse tri režime obsodila, a evropski kot tudi naši levičarji nočejo enako obsoditi komunizma, naša desnica to obsoja, mislim, da premalo razume nekaj: da gre pri komunizmu za ideologijo emancipacije (svobode, enakosti), ki jo imajo levičarji za »napredno« in zato zločine komunizma za manjše zlo. Kot politični sistem je demokracija boljša od totalitarizma, pri njej gre za več strank in ideologij in za volitve, kjer ljudstvo oblast v primeru slabega vladanja lahko zamenja. Torej: politični pluralizem in svobodne volitve – to predstavlja neko varovalko, ki naj preprečuje (pre)hude zlorabe oblasti. Še ena prednost tega sistema: demokracija gradi na toleranci in omogoča sobivanje različnih, zato je to bolj naraven sistem, ker smo ljudje že po naravi različni. Pri totalitarizmu gre za eno-umje.
Totalitarni režimi so se vedno tudi nasilno polastili oblasti, nasilno so ukinili parlament ali monarhijo, če se spomnimo načina prevzema oblasti s strani nacistov in komunistov v prejšnjem stoletju. In tudi pri naših komunistih je šlo za takšen (medvojno revolucionaren) prevzem Oblasti. Da, komunistom je Oblast sveta, zato tudi doseganje tega svetega cilja posvečuje sredstva. Boj za oblast v sistemu demokracije pa je boj za glasove volivcev.
Jasno, da so bile strukture »starih sil« (iz totalitarne komunistične Jugoslavije) veliko bolje strenirane, kar se tiče boja za oblast in izvajanja tehnologije oblasti, kot na novo formirane sile »slovenske pomladi«. Vendar, po sili razmer so se znašle v nekem bistveno drugačnem sistemu, drugačnem vsaj s formalno-pravnega vidika, ki zahteva drugačen način boja za oblast. Oblast pa v demokratičnem sistemu ni več absolutna, je zrelativizirana, iz dveh razlogov: ni osvojena za stalno, vedno znova si je treba zanjo prizadevati, z delom za državljane, in treba jo je deliti z drugimi strankami. Zato so se ljudje iz prejšnjega sistema v tem novem sistemu znašli pred nekim velikim izzivom: kako v njem ohraniti, zadržati svojo Oblast in svoje ključne pozicije v družbi.
Za totalitarizme je značilna tudi ne-svoboda govora, takšen režim ne prenese kritike, jasno, vanj se ne sme dvomiti, če je »najboljši, popoln«, pri demokraciji pa je svoboda govora (le-to je povrnila »Glasnost Gorbačova«) nekaj ključnega. Jasno, zakaj: samo to omogoča politični pluralizem, konkurenco idej in svobodne razprave v parlamentu. Kljub vsem tem velikim spremembam pa je »starim silam«, zdaj organiziranim v nekaj levih strank (a tudi iz ozadja delujočim preko njih), uspelo ohraniti svojo Oblast. Svojo politično moč ohranjajo s pomočjo medijske in kapitalske moči (vse to je tudi podedovano od komunizma!), kar jim je tudi dajalo veliko prednost pred »pomladniki«. V boju za glasove volivcev tako lahko zmagujejo s pomočjo propagandnega stroja, medijev, ki jih napaja kapital. Na desnici je ta moč mnogo manjša, medijev je le za prgišče, pa še te bi levica, ljubosumna na svoj medijski monopol, najraje ukinila. Tako imamo (na videz) resnično demokracijo: svobodo govora, stranke (politični pluralizem), opozicijo, svobodne volitve… . Vendar, tranzicijska levica je opozicijo že od vsega začetka skrbno nadzorovala, prestrelila z vohuni in vsa ta leta skrbno pazila, da ne bi pridobila preveč politične moči. Res, da je v tem času tudi desnica nekajkrat osvojila oblast, a žal ne za dolgo. Ali ni tega levica omogočila tudi zato, da se tudi s tem menjavanjem ustvarja videz demokracije?
Na kratko: po dobrih treh desetletjih lahko zaključimo, da je ljudem s totalitarno miselnostjo in častilcem Oblasti uspelo (predvsem po zaslugi informacijske tehnike in kapitala) tudi znotraj (formalno) demokratičnega sistema ohraniti svojo Oblast. To Oblast izvajajo omrežja realne politične moči oz. t.i. »globoka država«, ki nastavlja in medijsko izpostavlja ljudi s političnimi ambicijami, a z malo politične kilometrine, take marionete so po mojem tudi vsi trije sedanji »glavni predsedniki« (države, vlade in parlamenta).
A podobno stanje se je vzpostavilo na vsem Zahodu, če pomislimo na globaliste in kulturne marksiste. Vse države imajo svoje »globoke države«. To stanje vidim kot neko slepo ulico in začaran krog, v katerega se je po nekem trajanju in razvoju morala ujeti ta civilizacija, glede na znanja in institute, na katerih deluje od razsvetljenstva naprej. To stanje, ki je neka čudna mešanica totalitarizma in demokracije, vidim tudi kot poslednje čase moderne dobe.
To našo dobo vidim tudi kot neko anti-civilizacijo, kajti v medijski demokraciji, kar je ta civilizacija postala, se politična moč ustvarja z močjo medijev, preko katerih se , v namen boja za Oblast, načrtno uničuje duše (povzroča mentalno degradacijo), tako da se množice hrani z ničevostmi in norostmi, in kjer se načrtno skuša ljudi zmesti, zbegati, povzročati nered. Zbegane ljudi v zmešani družbi, ljudi brez notranje opore in usmeritve, je namreč mogoče medijsko laže manipulirati. Živimo sredi poplave informacij, polresnic, zavajanj, laži, lažnih novic… . Takšno stanje na svetu, ki označuje konec moderne, pa po mojem lahko prinese tudi nekaj pomembno pozitivnega: vedno širše družbene sloje bo navedla k iskanju poti do resnice o dogajanju sveta – s pomočjo Duha.
