Delo zveličavno osvobaja,
je zavzdihnil Damjan po svetniško,
kuto si oblekel brž meniško,
moja zvezda danes končno vzhaja.
Me postavijo za rešenika,
delo me bo zdaj osvobodilo
in načelo to me bo vodilo,
da bom Damjan rešenik pa pika.
Kaj je sveti Jožef proti meni,
sveti Jožef delavec navadni,
sveti Damjan, to je človek vladni,
mi zavistni bodo, vsi zeleni.
Za svetnika sam sem se ponudil,
tehnična je zame to rešitev
in za svet nič manj kot odrešitev,
koliko doslej sem že zamudil!
Delo zveličavnost mi ponuja,
kar v njem pravijo, se uresniči,
bom odrešenik in to pri priči,
čas za to že pravzaprav zamuja.
Bom v osebi eni kar dva združil
Jožefa in Damjana svetnika,
Damjan od radosti sebi vzklika,
kot da bi se z virusom okužil.
Ja, resnično huda je okužba,
Damjanovo ni telo več zdravo,
mu močno stopilo je že v glavo,
vir okužbe pa je slaba družba.
