V regiji Zaglavje tam v zakotju
kraj Trombolje še leži pozabljen,
kot bi v drug svet zdavnaj bil ugrabljen,
je obstal brezupen na brezpotju.
Čisto sredi kraj je ta Zaglavja,
da do njega priti je najteže,
se minulosti oklepa, veže
nanjo se, na zlati čas brezpravja.
Čas, ko hotel je napreden biti,
ko se svetil je še z industrijo
in povzdigoval umazanijo,
ker ni mogel je nikamor skriti.
Čudni slišijo od tam glasovi
se nenadoma v sedanji eri,
prvi hoče biti v šolski sferi
kraj Trombolje v dobi čisto novi.
Hočem v šolo, biti izobražen,
transparent se nad skupino dviga,
briga zdravje nas kot konjska figa,
hočem v šolo, ves sem že razdražen.
Le zakaj, sprašujejo se mnogi,
le od kdaj tam šola kaj pomeni,
in da znanje se v Tromboljah ceni,
v regiji Zaglavje tej ubogi?
Razloži lahko se stvar takole,
z barvo vse samo se povezuje,
ta pritisk Tromboljčanom dviguje,
da so v roke zagrabili kole.
Iz rdeče cone v črno dali
so zavoljo jih epidemije,
povzročili s tem vzpon histerije,
kot bi biku cunjo pokazali.
Rinil bo Tromboljčan sam v nesrečo,
bo celo otroka v šolo vpisal,
po fasadah hakenkrajce risal,
hoče namreč v cono spet rdečo.
