Janči k igri vse jih je povabil,
kaj bi v kotu polovica ždela,
igra bo prijetna in vesela,
čisto na nikogar ni pozabil.
Ne, zabrusila je prva Anja,
s tabo ne, igraj se s komer hočeš,
mi se bomo s tabo, le če nočeš,
sicer pa ne bo sodelovanja.
Marči pred bazen je prazen zrl,
igra z žogo v praznem ga premami,
raje kakor z Jančijem v osami
se igral bo, bi takoj se sprl.
Lukec je ta mesec stvar zaključil,
v igro ne vključuje se nobeno,
z Jančijem sploh za nobeno ceno
družil se ne bo, ga je podučil.
Lenka brez zavezništva ostaja,
tudi ona igro bojkotira,
po potrebi jo še sabotira,
Jančija grdo ozmerja, graja.
Dobro, reče Janči in z ekipo
svojo pač umakne se z igrišča,
bo na tleh domačega dvorišča
igro vodil pod košato lipo.
Vrata se zaprejo, v igro stalno
Janči dobre soigralce vključi,
oni zunaj pa, kot bi po buči
jih dobili, kisli so totalno.
Se takoj pri vratih jok zasliši,
Lukec, Marči, Lenka in pa Anja
vpijejo, da Janči jih odganja
kakor zloben maček slepe miši.
Jančiju se otročad zasmili,
ki od joka je in besa vroča,
tole zdaj v tolažbo jim sporoča,
tistim, ki so igro zapustili.
Kaj naj zdaj, otročki, vam pomagam?
Niste prej hoteli se igrati,
tu pač nimate več kaj iskati.
itak veste, v vsaki igri zmagam.
