0.3 C
Ljubljana
ponedeljek, 23 decembra, 2024

Odprto pismo profesorici fakultete za socialno delo Darji Zaviršek

Draga “tovarišica” Darja Zaviršek! Najprej naj razjasnim, zakaj te nazivam s „tovarišico“. Ker se mi zdi, da tebi bolj ustreza ta naziv kot pa npr. gospa, gospodična ali kaj podobnega. Se mi zdi, da ne maraš meščanskih, tradicionalnih, konzervativnih nazivov, saj ne maraš ničesar, kar diši po družinskih, tradicionalnih vrednotah, osebni odgovornosti, osebni govorici, pravičnosti itd. Veliko govoriš, vendar malo poveš. Verjamem, da ti je bližje to, kar lahko rečem „leva“ ideologija v trenutnem slovenskem prostoru. Če se s tem ne strinjaš, mi pomagaj, da bom verjela v nasprotno.

 

Razlika med tabo in mano je v tem, da jaz v svojem pisanju ali pripovedovanju vedno poskušam uporabljati osebno govorico, pri tebi pa je opaziti, da samo kritiziraš, se braniš in zagovarjaš svoje teorije, ki pa v praksi s teorijo nimajo veliko skupnega. Vem da ne maraš „desnih“ vlad, vendar te sprašujem, kaj v tej dolgoletni vladavini pod „levimi“ vladami se je pa izboljšalo? Saj s strani strokovnjakov Fakultete za socialno delo stalno opozarjate na krivice, ki se dogajajo ljudem, opozarjate na nasilje, začaran krog revščine med ljudmi, v družinah… Tukaj torej nekaj ne štima?

Želim, da veš, da imaš pravico, da živiš svoje življenje, da me ne moti tvoja spolna usmerjenost, prav tako me ne moti spolna usmerjenost drugih ljudi. Spoštujem vsakega človeka ne glede na kakršno koli osebno okoliščino. Zame je vedno merilo pri vsaki osebi BITI ČLOVEŠKI. Ne želim pa, da se kakorkoli vtikaš v mojo spolno usmerjenost ali v spolno usmerjenost mojih bližnjih in prijateljev, ki se dobro počutijo v svojem telesu. In da nam ne vsiljuješ svoje ideologije. Nisi nič več niti manj vredna od mene ali od ostalih ljudi.

Zelo dobro se počutim v svojem telesu, zelo rada sem ženska, hkrati pa obožujem moški spol. Ženska kot jin in moški kot jang energija, narava je temu vedno pritrjevala.

Rada bi te vprašala, zakaj se ves čas ukvarjaš s spolnimi zlorabami v Cerkvi, ko pa dobro veš, da se največ nasilja – vseh zlorab zgodi v družini? Predloži dokaze, da temu ni tako. Sama sem od otroških let povezana z aktivnostmi v Cerkvi, pa nisem imela niti ene neprijetne izkušnje s komerkoli v cerkvenih vrstah. Moram ti povedati, da sem zelo aktivna v družbi na področju opozarjanja na kakršno koli nasilje in da ostro obsojam tudi vsako odkrito spolno zlorabo v cerkvenih vrstah. Tukaj ti lahko povem, da je pedofilija najhujši zločin, ki se lahko otroku zgodi. Povedala bi ti rada, da ne sledim dogmam RKC, da nisem „ovčica“, da tudi moj otrok ne bo „ovčica“, da sem zelo kritična do veliko stvari v RKC (hierarhija, neupoštevanje laikov, cerkveno bogastvo, migracije, pedofilija), sem pa osebno verna in trdim, da vsak lahko najde zase nekaj pozitivnega v duhovnosti. Ozavestiti pa je treba slabo in se o tem pogovarjati. Darja, dialoga ti manjka.

Nikoli si te ne bi želela za svojo mamo, rajši imam svojo, pa čeprav je bila celo življenje gospodinja, rodila pet otrok, hodila v cerkev, garala od jutra do večera na kmetiji. Vendar kljub temu gleda na življenje s svetlimi, upajočimi očmi.

Draga Darja, nisem živela v popolni družini, saj le te ni. In je tudi nikoli ne bo. V otroštvu nisem imela možnosti, da bi lahko spregovorila o vseh svojih čustvih, da bi mi starši prisluhnili, da bi mi rekli, da me imajo radi, da bi zadovoljili vse svoje potrebe. Nimam pa nobenih zamer do staršev, saj so druga generacija, imeli so popolnoma drugačen pogled na vzgojo, kot ga imam jaz sedaj. In takrat niso imeli druge možnosti, da bi drugače ravnali. Starši v sedanjosti pa imamo to možnost, pravico in dolžnost, da drugače ravnamo s svojimi otroki. Odpuščanje pa je tisto, ki te premakne naprej. Tega ti nimaš, ker si obstala v času.

Ko sem odrasla in si osnovala svojo družino, sem se zavzela za to, da bom vedno prisluhnila svojemu otroku, da si bom vzela čas zanj, da mu bom stala ob strani, da mu bom dovolila izraziti vsa čustva, da ga bom vzgajala v nenasilju. In Darja, uspeva mi, ker je moja odgovornost (in odgovornost partnerja), da vzgojim otroka v samostojnega, samosvojega, poštenega, pravičnega, sočutnega odraslega, ki pa se bo znal postaviti zase, ki bo razmišljal s svojo glavo. Svojega sina spoštujem v celoti in ga imam za kompetentnega od njegovega rojstva naprej in mi je enakovreden. Svojega otroka nikakor ne vzgajam v poslušnosti in podrejenosti, da bi moral biti tiho in „ubogati“, „bil priden“. Teh besed ne uporabljam, ker mi jih ni treba. Obožujem svojega partnerja in obožujem svojega otroka. Družina mi pomeni vse, zato nočem, da mi ti postavljaš prioritete v življenju.

Zaradi vseh napačnih vzorcev iz otroštva in mladosti sem obiskovala tudi terapijo, in ne boš verjela, zelo mi je pomagala.

Darja, veliko berem. Predvsem razvojne psihologe, ki se ukvarjajo s teorijo navezanosti, z vzpostavljanjem zaupanja med starši in otroki. Nimaš nobene pravice govoriti meni (in tudi v imenu ostalih žensk ne moreš govoriti), ne meni servirati, katere vrednote bom jaz kot ženska, mama, partnerka, v življenju zagovarjala. Razvojni psihologi po svetu (ne vem če jih pri nas sploh imamo, take prave) povedo, da je teorija navezanosti med otrokom in starši najbolj ključna v prvih letih življenja, nekako do 6. leta starosti. In da je prehitra sekundarna socializacija, ko gre otrok pri 11 mesecih v vrtec, napačna in travmatična in pusti posledice za naprej. In tudi naš šolski sistem kaže vso bolnost tega, da se skuša otroke čim prej utišati, podrediti, da bodo lahko sledili temu, kar tako zvani strokovnjaki iz FSD, FDV IN FF tretirajo kot “pravo”. Predloži dokaze, da sem kaj narobe napisala. Najraje pa berem Jesperja Juula, ki govori o štirih vrednotah, ki bi jih morala zasledovati vsaka družina, vsak posameznik, vsaka skupnost, vsaka država: avtentičnost, osebna odgovornost, integriteta in enakovrednost. So ti te vrednote tuje oziroma sploh veš, o čem pišem tu?

Moram ti povedati, da sem zelo srečna, da sem ženska, zelo se imam rada, spremljam svoj naravni ciklus, ki se spreminja dan za dnem. Zelo sem vesela, da sem lahko postala mamica, svojo materinskost doživljam kot vrhunec svojega življenja. Ljubim svojega partnerja. Nikakor pa ne želim povedati, da je to, da mora ženska imeti otroka, sveto. Vedno je pri odraslem njegova odločitev, kakšen življenjski slog bo izbral – ali bo samski, ali si bo ustvaril družino, ali bo postal popotnik itd. Zagovarjam odgovorno starševstvo, to pomeni, da samo dve čustveno stalni odrasli osebi, moški in ženska, lahko ponudita otroku tisto, kar najbolj potrebuje – da je od spočetja naprej ljubljen, zaželjen, varen, da so mu zagotovljene osnovne življenjske potrebe. Zatorej me čudi, kako lahkotno zagovarjaš umetno kontracepcijo in splav, ko pa dobro vemo, da kontracepcijske tabletke niso tako nedolžne. Predloži dokaze, da so stoprocentno varne. Mislim, da prinašajo veliko negativnih učinkov predvsem za hormonski sistem vsake ženske. Preberi tudi kakšno zgodbo ženske, ki se sooča s travmami po splavu (umetnem, spontanem…). Preberi tudi kakšno zgodbo žensk, ki slavijo ženskost, ki sledijo svojemu ciklusu, ki se predajo življenju v polnosti in povedo, da je edina prava pot, da ženska posluša sebe, svoje telo in da ne vnaša v sebi umetnih snovi, če ni potrebno.

Draga Darja, predvsem si teoretičarka. Si kdaj v svoji karieri delala na terenu? Koliko služb si zamenjala? Ali pa ti morda ustreza služba, ki jo imaš? Lahko ti povem, da sem kot študentka rada poslušala tvoja predavanja. To je bilo že dvajset let nazaj. Vendar nimam najbolj dobrih spominov na to, ko smo te ure in ure čakali za govorilne ure. Takrat sem bila tudi še naivna in sem mislila, da vse to, kar ste nam povedali na faksu, stoprocentno drži. Dobro, da sem šla po svoji poti, ker drugače bi tudi jaz obstala na mestu. In še en spomin mi prikliče žalost. Ko sem se s skupino sošolk odločala za diplomsko nalogo, smo izbrale tebe. Kar naenkrat si nam postala nedostopna. Po mejlu si nam odgovorila, da greš na porodniško in naj si najdemo drugega mentorja/mentorico. Ali je to zate običajen odnos do študentov? Lahko ti povem, da ko spremljam današnjo Fakulteto za socialno delo, ti lahko povem, da današnja fakulteta ni niti „f“ od fakultete, kakršna je bila dolga leta nazaj. Zakaj so najboljši profesorji odšli s fakultete? Koliko mladih strokovnjakov se je od takrat, ko sem bila sama študentka, zaposlilo na fakulteti? Zelo malo. Ja fino je biti profesor tako dolgo časa.

Ali si se kdaj oglasila v podporo socialnim delavcem, predvsem na CSDjih, ki se utapljajo v birokraciji, medtem ko politika sanja o „na teren, bližje k ljudem“? Ali si se kdaj oglasila v podporo mladim socialnim delavcem, ki vsako leto menjavajo službe, nadomeščajo porodniške in bolniške (tako kot sem to počela tudi jaz dvanajst let)?

Ko sem končno diplomirala (imela sem odlično mentorico), sem prvo službo dobila v E.Leclercu, delala sem za minimalno plačo. Nato sem bila zaposlena v avtomobilski firmi in delala troizmensko. Bila sem tudi varuška za osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Po določenem času sem vstopila na pot poklica, za katerega sem se z veseljem odločila. Sem dovolj dobra socialna delavka. Obožujem svoj poklic.

Darja, svariš pred tem, da bi ženske predolgo bile doma z otroki na porodniškem dopustu. Od kod tebi pravica, da boš ženskam govorila, kako naj si uredijo življenje? Te je strah, da tvoja teorija ne vzdrži? Ker res ne. Ženska je lahko izobraževana in hkrati dobra mama. Lahko ti opišem svojo zgodbo. Po izvenmaternični nosečnosti in spontanem splavu sem se tretje nosečnosti zelo veselila, uživala v nosečnosti, imela sem naravni porod. Spomini na rojstvo svojega sina so veličastni, prav tako lahko z veseljem povem, da mi je ob porodu stal ob strani partner. S partnerjem sva enakovredna in oba skrbiva za otroka. Ko sem zanosila, sem imela službo za določen čas. Med porodniškim dopustom mi je pogodba potekla. Po porodniškem dopustu sem morala iskati drugo službo. Pa sem jo našla. Ker sva se s partnerjem odločila, da otroka z 11 meseci ne bova predala prehitri sekundarni socializaciji, je partner ostal doma še eno leto, da je razvil čudovit odnos z otrokom. To je tisto, kar daje čar družini.

Darja, svariš pred bonitetami za družine, ki imajo več otrok. Tukaj si se ujela v past. Glede na to, da si zagovornica ranljivih skupin, tudi romske populacije, priseljencev iz bivše Jugoslavije in na sploh zagovornica migracij, potem se čudim, da tudi njim odrekaš pravico do bonitet, ker te skupine imajo ponavadi največ otrok. Kako lahko razmišljaš tako dvolično?
Ali morda misliš samo na slovenske družine, da se jim bodo vzele bonitete?

Zdaj te moram tudi vprašati, če se zavedaš, kdo ti daje plačo? Kolikšna je tvoja plača? Koliko plače na mesec odvajaš v humanitarne namene? Kdo ti bo dal pokojnino, če ženske ne bomo rojevale otrok in bomo poskrbeli, da slovenski rod ne bo izumrl? Ali pričakuješ, da bodo zate delali Pakistanci, Afganistanci, Libijci, Alžirci itd.? Mogoče ti predlagam, da si prebereš kakšno knjigo žensk, ki so zatirane v teh državah, pa potem razpredaš o nasilju v družini. Predloži dokaze, če meniš, da to ni res.

Darja, predlagam ti eno dobro psihoterapijo, da ozavestiš otroka v sebi, ki zelo trpi, da se rešiš travm iz otroštva, ker iz tebe veje sovraštvo in zagrenjenost. Če rabiš pomoč pri tem, sem ti na voljo. Ne jemljem te resno, ker tako rada govoriš o nasilju, obenem pa ti nastopaš nasilno do tistih, ki ne razmišljajo kot ti. Vsem si dolžna odgovor, zakaj tako sovražiš vse, kar tebi ni po godu.

ŽENSKE, POVZDIGNIMO GLAS. RADE SE IMEJMO, RADE IMEJMO SVOJE MOŠKE IN RADE IMEJMO SVOJE OTROKE.

Barbara Rakun

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine