Bil kulak je, kmet, ne kakšen lumen,
kmet pohlepne in bahave sorte,
hotel biti češnja je vrh torte,
vrgel se v načrt je nerazumen.
»Mi kulaki to bomo počeli,
vzeli stvar v kulaške naše roke,
svoje protežirali otroke,
na oblast se bomo zavihteli.«
Po kulaško lotil se je dela,
malo je podkupoval, odiral,
pa izsiljeval, ljudi masiral,
češ ostali boste vsi brez jela.
Je imenoval za vodjo sina,
Josifa Damjanoviča, poba
ki privedel mu je grunt do roba,
da je zgledal ves kot razvalina.
Drugemu predal oblast bo sinu,
sklenil je kulak, ta je starejši,
ni od prvega nič pametnejši,
saj imajo v slabem ga spominu.
Ta nemara zemljo bo rjavo
v nekaj mescih spremenil v črnico,
vodil grunt bo v boju za pravico,
Karolj bo ime zahodno, pravo.
Tudi ta se spridi mu naslednik,
vse zastonj, presneta reč kulaška,
ena sama usta, ta bahaška
Karolja so, ki je zgolj prisklednik.
Se kulaku vidno čas izteka,
ni naslednika za gospodarja,
oblasti ni, manjka še denarja,
iz kulaških rok vse stran odteka.
Kje je tretji sin, da grunt prevzame,
ves nemočen se kulak sprašuje,
pride ta, kulaštvo ki rešuje?
Nak, nagleda prej kulak se jame.
