Mirkec gnal je kravico na pašo,
tolsta je bila, lepo rejena,
in v živót tako trdno grajena,
da razglašal jo je vsem za našo.
Da potomka pasme je balkanske,
tega kajpak ni ljudem razglašal,
se pastirček je le s tem ponašal,
da je pasme nove zdaj ljubljanske.
Naša je, ne sme se je prodati,
naj le vsak si dobro jo ogleda,
naj zavistnega jezi soseda,
kaj še k temu mogel bi dodati.
Dobro zanjo so nudíli ceno,
če takoj sklenili bi prodajo,
vihal Mirkec nos je čez ograjo
in pretegoval ob njej se leno.
Da bo le še lepša, bom počakal,
ko prodam jo, konja si bom kupil,
brez ročajev kajpak in olupil
kupca bom, pri ceni še dotakal.
To je Mirkec bil na paši sanjal,
lani se ta zgodba je godila,
letos, ko bi krava se telila,
pa zaman se k revici je sklanjal.
Ni teleta in potem ni mleka,
smetane posebej prav nobene
in za kravico nobene cene,
v klavnico ostane le še vleka.
Mirkec gnal je kravico na pašo,
bil tako pomemben je še lani,
zdaj ko zgolj rogovi so prodani,
šepnil je: »Oddali smo to vašo.«
Kaj je mislil, je obdržal zase,
jaz pa svoje bom povedal glasno,
vsakemu pastirju je pač jasno,
kaj zgodi se, ko tak butec pase.
