Z dolgim nosom je obstal Ostržek,
pravne so odnesle ga uzance,
pač premalokrat je jedel žgance,
ničelni je ves njegov iztržek.
Se napihoval je pred sodniki,
hvalil se, kako je ministriral,
zdaj osebno rad bi arbitriral,
vidni iz vesolja so premiki.
To, da zemlja se naprej premika,
to samo Ostržku ni še jasno,
tuli kot poleno ves čas glasno,
da ga opeharila je klika.
Naš Ostržek išče pravo mero,
z vatli meril mejo bi sosedu,
rad sledil bi prevarantov zgledu,
oče Pepe vanj izgublja vero.
Stesal je Ostržka iz polena,
posadil na konja ga z ročaji,
ta pa se obdal je s tolovaji,
slabe vzgoje se plačuje cena.
Zdaj na konja šarca se opira,
zadnja nada ta je za poleno,
bi zaslužil si jih čez koleno,
to edina zanj je prava mera.
Mera ali mero, kaj tu prav je?
Ni pomembno, stvar je arbitrarna,
naš Ostržek, žalost ta bizarna,
pa še kar obnaša se po pavje.
Pravi, da je naštudiral pravo,
kot poleno bi učil sodnika,
oče Pepe, hitro po zdravnika,
kos lesa docira pamet zdravo.
Doktor ugotavlja, ne docira,
to se pravi, sploh ne poučuje,
da razumu kos lesa kljubuje,
po slovensko: revež arbitrira.
