Konec oktobra in prvi dan novembra sta zaznamovala državna praznika, ki kar kličeta po tem, da napišemo kako besedo, saj sta oba močno povezana z nami. Slavnostni govornik na državni proslavi Dneva reformacije Dejan Židan je omenil tudi, da naša kultura potrebuje reformacijo, čemur moramo pritrditi; saj kultura najbrž ni samo naš jezik, gledališče, romanopisje, folklora,… ampak v prvi vrsti delovanje vseh stebrov oblasti.
Predvsem politike, ki mora biti dojemljiva za dogajanje v celotni družbi, zato tudi v pravosodju. Ni namreč dovolj, to samo za primer, če oni vedo, da je sodnica deložirala siromaka, ki ni plačal položnice za evrskega stotaka, niso pa bila v vsej tranziciji vsa sodišča sposobna onemogočiti niti eno oškodovanje, točneje krajo podjetja. Tudi to je kultura, oziroma nekultura in prav o tej pogoltnosti je naslednji dan govoril škof evangeličanske cerkve Geza Filo, ko je omenil, da Slovenci tudi zdaj potrebujemo reformacijo. O tem naj bi se zamislil Dejan Židan, saj je naslednik politične opcije, ki ima največ masla na glavi, kažejo pa najbolj nedolžen obraz, čeravno so oni avtorji ali nosilci deformacije privatizacije, ki je dobila ime: rop stoletja.
In zdaj še, k nekdanjim Vsem svetim, nato pa k Dnevu mrtvih in zdaj k Dnevu spomina na mrtve. Dan mrtvih smo dobili leta 1959 in je bil dela prost dan, a ni bil praznik do leta 1989, ko je postal državni praznik in dela prost dan. Oba dneva imata precej ponesrečeno ime, saj se ljudje ne spominjamo mrtvih, ampak življenja ter delovanja, ustvarjanja,… ljudi, ki so sicer umrli in jih ni več med nami. Obe imenovanji, Dan mrtvih in Dan spomina na mrtve, sta zrasla na partijskem zelniku, saj so oni, kmalu po tem, ko so na silo prevzeli oblast, trdili, da je vera opij za ljudstvo. In ker je bila vera opij za ljudstvo, tako so govorili komunisti, so bili duhovniki, tako kot danes dilerji, zatirani in preganjani. Obnašanje partije in kasnejše zveze komunistov je, kar se vere tiče, povsem razumljivo, saj so v krščanskem bogu videli prehudo konkurenco. In tako smo namesto enega boga dobili celo vrsto bogov, katerih kipi stoje še dandanes po naših krajih in se ulice ter ceste imenujejo po njih in bog obvaruj, da bi jih spravili tja, kamor sodijo.
Razlog, da so nam komunisti namesto Vseh svetih, zrihtali Dan spomina na mrtve, je najbrž v tem, da so se oni tega dne spominjali vseh tistih, ki so jih pospravili v jame, rudniške jaške, in luknje po številnih znanih in še neodkritih lokacijah. In ker imamo mnogokrat v letu in tudi ta dan v mislih in pred očmi osebe, ki smo jih mi imeli radi in s katerimi smo preživeli lep kos življenja, saj so bili naši starši, naši otroci, naši ljubi ali spoštovani znanci, umetniki, osebe iz javnega življenja,… bi bil skrajni čas, da vsaj to partijsko imenovanje tega dneva zamenjamo s čim ustreznejšim, pa magari z Vsemi svetimi ali s čim prijaznejšim.
Jožef Praprotnik, Jesenice
