Mali Marko v šoli da lagal je,
kot neštetokrat že, glas se širi,
dokazljivi mnogi so primeri,
on pa se še kar drži po pavje.
Za kateder se drži in tuli,
v šoli tej da nesvoboda vlada,
ki da vse bi uklenila rada,
zraven da želodec prazen kruli.
Lakoto in revščino premaga
da v tej šoli sicer se za silo,
a ujet v režimsko je prisilo,
zoper to nihče mu ne pomaga.
Rad da bi televizijo gledal
med poukom, vendar ni mu dano,
njen direktor pa da je z ukano
bil zamenjan, Marko je povedal.
Da zlagal se spet je Marko mali,
kajpak se je brž ugotovilo,
gledal zraven prav nedolžno milo,
češ da krivi drugi so, ostali.
Šolski psiholog se z njim ukvarja,
ker fant ne odvadi se lagati,
skuša strokovnjak mu pomagati
na vprašanja Marko odgovarja.
Bolj ko z Markom psiholog se trudi,
več laži ta milo mu nasuje,
da vsa stroka vidno obupuje
pa celo že Marko malce tudi.
Ob vprašanju pa, če kaj razmišlja,
kaj v življenju bi želél postati,
končno treba ni se mu zlagati:
»Ja, novinar«, Marko ne pomišlja.
