Zombi, truplo, ki živi še dalje,
vsepovsod okoli nas živijo,
iz ozadja vse jih obudijo,
nove jim pripenjajo medalje.
Odletela je osramočena,
ko šivilja igle več ni vdela,
se potem za rep jim je ujela,
obudila se kot prerojena.
Drugega odnesla je maketa,
nesposoben človek in kot pravnik,
zdel se večni je fanté, pripravnik,
toda, glej, že spet ta ptiček vzleta.
Ptiček brglez štorija je ista,
vzelo ga je že naravno pravo,
a naenkrat, kakor za zabavo
glavnega bi spet igral statista.
Kantar rjavi spada na smetišče,
zdavnaj so odnesli ga smetarji,
a ga obudijo spet denarji,
kot rezerva vskoči na igrišče.
Da o Boratu ne govorimo,
Kazahstanec, čista polomija,
ki kar sam na križe se pribija,
pa ga vsakič znova izvolimo.
Vsakič ista zgodba za otroke,
da država več se ne seseda,
vsakič se globoko ji naseda,
enkrat scela, drugič na obroke.
Zombijev okoli nas ne zmanjka,
manjši kot je, lažje se obuja,
lažje se s pritlehnostjo ponuja,
in oklepa bednega obstanka.
Ena le odšla bo v zgodovino,
ta kot zombi več ne bo zbujena,
ker je žal drugače ustrojena,
gre za znano butcev domovino.
