Sedem sem na mah takrat jih sklatil,
se krojaček mali je napenjal,
vsak pogovor s sedmimi začenjal,
okrog sebe bestialno mlatil.
Sedem velikanov? so vprašali
nejeverno ga, se mu čudili,
toliko pri taki majhni sili,
ne bi sedem mu jih pripisali.
Sedem, je odvrnil po resnici,
le da to je zamolčal vsem škratek,
da za velikana je prekratek,
sedem muh ubil je zgolj v resnici.
Nauk je zgodbe, kdor tako zaide,
kakor škrat je vsem poznan pritlehni,
tak se znašel v pasti bo nenehni,
vsaka reč čez sedem let prav pride.
Sedem let medtem se je zvrstilo,
kar tako je škrat krojaški mlatil
in naslednja leta vneto blatil,
zdaj prišel hudič je po plačilo.
