Ptiček brglez gnezdo je zapustil,
tega bo sedaj, hja, peto leto,
ptičji vek v celoti, strogo vzeto,
bržčas bi ornitolog izustil.
Spremljal let potem je ptička tega,
strmo se povpel je tič v višave,
videl da si blesk le gole glave,
in si mislil, glej ga, glej, onega.
Z jato najprej ptič je poletaval,
ki jo mirni je cesárček vodil,
toda kmalu brglez je zablodil,
se preveč navzgor je zaletaval.
Gologlavec je zapustil jato,
k drugi rdečeperki se preselil,
da med svojimi bi se vesélil,
tam postavljal se je prav možato.
Pa bilo ni prav nič več z višino,
dali so med ptice ga selivke,
češ, tam mesto naj bo za dvoživke,
pokazali smer mu tja v daljino.
Proti severu so ga poslali,
ptiček brglez je kar prekipeval,
z golo glavo vase sam zadeval,
češ, poglejte, kam so zdaj me dali.
Daljna Flandrije je tam ravnina,
kjer dobil je ptiček brglez mesto,
spraševal se tam lahko bo često,
le zakaj ravnina, ne višina.
Manjka mu še tretja dimenzija,
kot ornitolog spoznal je davno,
najprej let visoko, tokrat ravno,
je globina končna mu vizija.
