Na ekranu mnoge sem ugledal,
ptice raznobarvne in različne,
ene neokusne, druge mične,
bom o eni zgodbico povedal.
Le ob tem pogoju je opazna,
sliko če na makro plan povečaš
in pozornost če ji vso posvečaš,
je drugače sicer slika prazna.
Spada v vrsto malih ptic ekranskih,
neopazna ptičica brez žara,
je posebej kamera ne mara,
ena tistih ptic megalomanskih.
Tistih ptic, ki le zato žgolijo,
da velikim pticam so povšeči,
v lastni čivkajo zato nesreči,
same sebi se pomembne zdijo.
Takšen drozg je, ptičica ekranska,
ki v ospredje se zvijačno sili,
pravi, da se ji begunstvo smili,
dela se, da ptica je migrantska.
Pravi, da podpira ptice male,
zlasti ptice revice selivke,
z juga ki pozimi kot vsiljivke
so na pot na sever se podale.
Tuje mu sovražno je žgolenje,
to posebej rad naš drozg poudarja,
zraven pa sovraštvo ven udarja,
drozg naš imenuje ga trpljenje.
Drugih ptic glasove drozg posnema,
v usta sogovornikom polaga,
tudi če je bosa vsa podlaga,
za agendo znano se zavzema.
Res ne veš, kaj bi ob tem se mislil?
Daj no mir, saj tukaj vse je jasno,
čivkanje njegovo je pač glasno,
da pohvalo bi od višjih stisnil.
Skrajno ptica je profesionalna,
to o sebi drozg seveda sodi,
ko pa po ekranu ptiček blodi,
slika je neskončno trivialna.
Drozg ni ptica, dosti ki razmišlja,
prav slabo ta ptiček imitira,
standarde ekranskih ptic razdira,
oh, ubožec, kaj si vse domišlja!
