Zadnjič nejevernega sem srečal,
ja, Tomaža, ste ga pozabili?
Tistega, ki so ga nasadili,
ker grdo si je račun povečal.
Ni potem o njem bilo več sluha
in ne dúha, le kam je poniknil?
Ko zagledam ga, vesel sem vzkliknil:
»Glej ga, še kipiš, fant, od napuha?«
Da uštel se je, mi je potožil,
funkcijo opravljal je računsko,
se namočil je pri tem vrhunsko,
operacijo napačno sprožil.
So račun zahtevali določen,
pa je vtipkal več neznank napačnih,
mnogo cifer je bilo drugačnih,
rezultat popačen, ves netočen.
Trinajst da napak je, je razlagal,
so odkrili mu potem jih tristo
in med njimi kajpak tudi tisto,
da napakam je še sam pomagal.
Je vesel, da malce zdaj pozabljen
v kotu je, je rekel nejeverno,
se poslóvil naglo in čemerno,
kakor gumb od hlačnice odrabljen.
