Zima je, premalo konjske paše,
šarec naš, edini konj paradni,
sanjal bi o travici pomladni,
pa deležen je ovsene kaše.
Tista bojda silno ga napenja,
šarec konj pomoč da potrebuje,
s pomočniki zdaj načrte snuje,
se na zadnje noge šarec vzpenja.
Ko potem potrebo le opravi,
ni ga, ki bi konjski hlev mu skidal,
a premnog nered mu bo zavidal,
šarec nov načrt si zdaj pripravi.
Ni mu škoda čisto nič denarjev,
kidanje domače pridelave,
bo zastonjsko delo, iz zabave,
pet dobi ga novih sekretarjev.
Ni »top secret«, skratka nič ni tajno,
da sekret, pardon, da to stranišče
novih konjskih sil je prizorišče,
v hlevu ki zasidrajo se trajno.
Pri Avgíju reče se pri hiši,
kjer so šarca konja posvojili,
v hlevu ga Avgíjevem zredili,
polnem vseh navlak, posebno miši.
Prekipeva v hlevu do obisti,
šarec več ne zmore s sekretarji,
mečejo v kloako se denarji,
čas je, da Avgíja hlev počisti.
