Zrasla, glej, koruza je visoko,
stebla vsa gosto so posejana,
so kot pesem videti ubrana,
polje razprostira se široko.
Slika se na robu polja kaže,
besno kmet zaganja se v zelenje,
vse glasnejše njega je rjovenje,
z zemljo si oči in usta maze.
“Ta koruza sploh ni legitimna,
v sto dneh se razrasla je visoko,
korenine šle so pregloboko,
polje to za žita je ozimna.
Zgolj nered na polju danes vlada,
kaj vse v stotih dneh se je razraslo,
tu, kjer naj govedo bi se paslo,
kvečjemu pognala trava mlada.
Če bi jaz kot nekdaj gospodaril,
tega ne bilo bi, zagotavljam,
a kako naj stanje zdaj popravljam,
ko me svet tako je opeharil!”
Drug kmet se približa, kmeta vpraša:
“Sosed, kaj je s tabo, kaj te daje,
zdi se, da razpočil bi najraje
se od jeze, kam te bes zanaša?”
“Ah, če moreš sosed pomagati,
puško iščem, ki sem jo izgubil,
tu v koruznem polju, ko sem skubil,
kozlov zdaj ne morem več streljáti.”