Tovornjakar Bandič se mu pravi,
s Krasa je, a tip se podpisuje
kar po laško, imenitno tuje,
zvest oportunista pač naravi.
Dneve in noči drvi po cesti,
briga ga za smrad, za hrup, vse drugo,
smrad da širi kakor smrtno kugo,
nima prav ničesar ta na vesti.
Bandiča pobarajo sosedi,
kaj storiti zoper kamione,
ki prevažajo blaga na tone,
smrad po vasi širijo, po sredi.
Zanimiv odgovor Bandič daje,
da zadeva s hrupom se sanira,
bojda pravo stran če se podpira,
treba ni nobene vaške vstaje.
Vse da uredi se tu idejno,
vso pomoč ponuja da šivilja,
saj v zavetju njenega okrilja
hrup izgine v hipu samodejno.
Kaj šiviljstvo tu ima početi,
nejeverno vprašajo sosedi,
kakšni vendar končni so izgledi,
kamion ne da se v iglo vdeti.
Tovornjakar Bandič se ne zmede,
pravi jim, da to je vse mogoče,
če zagrabijo, doklér je vroče,
v stranko da šiviljsko jih odvede.
Kdor s šiviljsko stranko bo podpiral,
tovornjakov sploh ne bo več slišal,
smrad se bo polegel, hrup utišal,
če le s pravo bo stranjo paktiral.
Sab da stranka ta se imenuje,
oni njeni bodo kandidati,
pa rešitev bo takoj pred vrati,
Bandič brez vesti jih podkupuje.
Zdaj dovolj je Bandiča sosedom,
srenja se domisli te rešitve:
ni nazaj, sosedje, več vrnitve,
treba bo slediti dobrim zgledom.
Ni, da kamnion bi v iglo vdeval,
šilo raje bom prijel čevljarsko,
gume zvrtal krepko, po rudarsko,
Bandiča odtlej ne bom videval.
