Rdeča kapica je ekskluziva,
patentirana za večne čase,
jopico ko rdečo da še nase,
zoper njo na svetu ni priziva.
Ta lahko po gozdu paradira,
se iz lovca, volka norca brije,
vsako svinjarijo brž zakrije,
zanjo ne obstaja stvar ovira.
Delavsko da navdušuje klaso,
kapica rdeča si domišlja,
pravljice ko nove si izmišlja,
ko ustvarja v njih hibridno raso.
Rdeča kapica ima v posesti
vso resnico pravljic, fantazije,
se pod njeno barvo vsakdo skrije,
kdor od nebuloz ima obresti.
Kar zgodila v gozdu se francoskem
neverjetna stvar je iznenada,
ni bila rdečih jop parada,
ni bilo v podhodu kakšnem ozkem.
Jopičev na tisoče planilo
je iz gozda na vse bulevarje,
ni jim šlo za strgane denarje,
ni rdeče tam bilo vodilo.
Zaprepadana je vsa obstala
rdeča kapica in z njo rdeč jopič,
vzela bi najraje prvi čopič,
jopiče na rdeče premazala.
Pa ne prime barva se rdeča,
je rumeni jopič pač odporen,
raje kakor rdeč bi bil prozoren,
končno kapica se z dejstvi sreča.
Konec pravljičnega da je časa,
ko rdečka je povsod svetila,
po gozdovih ko se je gonila,
v stran odrine delavska jo klasa.
