Polno bo mladinsko gledališče,
v njem škrat Kuzma in dva kosovirja,
prizorišče, kjer samo se zmerja,
kjer razuma ni še za prgišče.
Tam predstava zdaj bo za mladino,
a le takšno scela osivelo,
pravijo, da vse bo oživelo,
vanjo zrli vsi bodo edino.
Vanjo, torej ženskega je spola?
Slovnično je ženska zagotovo,
a glede na teorijo novo,
ni rečeno, da to laž ni gola.
Govor tudi je o zvezdi neki,
ne zaspanki, dosti bolj majavi
in za ene sploh edini pravi,
ker v rdeči najdeš jo prevleki.
Pa o neki tudi se prenovi
neumorno tamkaj zdaj razpreda,
zbira tam se sekta, kot izgleda,
ki obdajajo jo zli strahovi.
Prost je vstop, ni treba nič plačila,
da le pride kdo k njej na seanso,
da zaide v njeno depandanso,
to je na ves glas zagotovila.
Kaj če zadnjič vas bom povabila?
Kaj če v nič prav kmalu se povrnem?
Naj še zadnjič čašo strupa zvrnem,
z vami bi prerada jo delila!
Takšne slišal tamkaj boš glasove,
v bede in terorja gledališču,
kjer dobil boš mesto na stojišču,
če željan boš le duha prenove.
To edinstvena je res priložnost,
kdo ve, če še kdaj bo ponovljena,
zgodba je nemara dovršena,
mórda kdo le izkoristi možnost.
Bo predstava kakor potrjénka,
da bilo je vse zastonj, iz niča,
vsak lahko na mestu se prepriča,
kaj je ostarela izgubljenka.
