Bil je osmi marec, rekla »ja« sem,
»ja« pri meni »ja« je, sem dejala
in kreposti s tem mu pokazala,
moj namen je bil kristalno jasen.
V zakon sem svoj »ja« hotela dati,
v črki na papirju ga preliti,
saj hotela njega sem dobiti
in podlago še zakonsko hkrati.
Kar poglej ga vraga, prehiti me,
uzakoni »ja je ja« brez mene,
v jarem nonšalantno me uklene,
še pred osmim marcem, sredi zime.
Kakšna barabija tukaj vlada,
sem začela na ves glas kričati,
hoče žejno čez me prepeljati,
mene, ki za zakon sem premlada.
»Ja je ja,« si rekla, me zabil je,
»kar hotela si, si zdaj dobila,
bi nemara rada se mi skrila?«
Besna sem zacepetala divje.
»Ja« je »ne«, v resnici sem hotela,
provocirala sem ga, jaz trapa,
mi pošla od jeze vsa je sapa,
ker sem se na limance ujela.
