Novi Titanik smo si zgradili,
glejte nas, ki smo nepremagljivi,
jalovi so zoper nas prizivi,
že pred meseci smo ga splavili.
Smo splavili ga, zdaj mora pluti,
šestinštirideset milj pod morjem,
v tisočih, se ve, in nad obzorjem,
proti regulam, naravi kruti.
Štirje smo na njem krmarji zbrani,
v štiri nas smeri zato zanaša,
če po smeri plovbe kdo nas vpraša,
rečemo, smo že na oni strani.
Smo čez vodo, kdo nas ne razume?
Kolikokrat glasno naj povemo,
da v obzorja daljna skupaj zremo
in da gnetejo na nas se trume?
Širijo o nas se nebuloze,
da pristana nismo zapustili,
da kar v doku bomo potonili,
vse zaradi ega in nervoze.
Kdo lahko nesmislom tem verjame,
smo enkratni, smo neprimerljivi,
v plovbi Titanik nenadkriljivi
srca potnikov docela vname.
Smo največji, prvi in enkratni,
vsak dan delajo nam zdaj reklamo,
saj le mi obvladamo in znamo
v plovbi biti vedno nepovratni.
