Naša četica je šla v kolone,
vsako vodi drugi kolovodja,
ni orožja, so samo orodja,
vedno globlje četica nam tone.
Se pogreza v blatu vsakodnevno,
škornji mnogim notri so ostali,
drugi invalidni so postali,
tretji se pogreznili pohlevno.
So po gobe šle kolone štiri,
vsaka jih košaro je nabrala,
mušnico strupeno zraven dala,
da okužba se hitreje širi.
Zdaj na čelo četice so naše
deklico postavili obrito,
da očem ne bo nič več prikrito,
kam, v katero vojsko punca paše.
Štiri so kolone potonile,
ker so škilile preveč zahodno,
je bilo za četico usodno,
niso več iz blata se vrnile.
Tam na vzhodu vendar sonce vzhaja,
so dejali novi četovodje,
bo dovolj za četico orodje,
peta le kolona ji ostaja.
