13.6 C
Ljubljana
torek, 20 aprila, 2021

Lenart Čič etc.: PLAČA MOJA JE

Plače svoje vsak je dal tretjino,
dala zgled sta dobra dva soseda,
Milan in Romana, ja, seveda,
kdo pa drug, saj ve se, kje živimo.

 

Plača moja je, si Lenart misli,
kaj delil bi jo še med uboge,
regule so vendar jasne, stroge,
njega so pogledi vse bolj kisli.

Lenart Čič, o njem gre zdaj beseda
pa o materi Ljudmili, tisti,
pri kateri so računi čisti,
plače ne, potem bo, misli, beda.

Milče sin, junak obritoglavi,
plače kajpak dal ne bo tretjine,
prej se zvrne v grob, prej ta svet mine,
misli si, sam sebi glasno pravi.

Fanja hči za usta se prijema,
ko kdo plače delček ji omeni,
in potem vsa besna prav popeni,
znana dobro njena je adrema.

 

Kaj pa striček Bogo z Viča pravi,
tisti, ki je vzorni kmetovalec?
Upa, da ne bo kdaj plačdajalec,
da telički v hlevu vsi so zdravi.

Pri Ireni, žlahtnici prosluli,
vse poteka zdaj jovo na novo,
stiska k sebi plačo, svojo lovo,
da kdo vzel jo bo, prav besno tuli.

Groša počenega ne prispeva,
Klemen in po rokah groš prevrača,
to je vendar moja redna plača,
brez tretjine bom še večja reva.

Kdo teh naših vrlih starih znancev
dal od sebe bo tretjino plače?
Raje javno slečejo si hlače,
preden v klop se vrnejo poslancev.

Zadnje novice

Sorodne vsebine