0.2 C
Ljubljana
četrtek, 4 marca, 2021

Kuga racionalizma: Ne zavedamo se je, ker gre za bolezen duše

Zdaj je, razumljivo, po vseh medijih in sploh povsod, še kako aktualna bolezen covid-19, ki res izgleda kot prava kuga, in kakor je velika kuga koncem 14. stoletja povzročila dokončen zaton srednjega veka, tako utegne ta nova kuga sprožiti konec naše dobe. V tem prispevku bi rad opozoril na še eno kugo te dobe, ki se je sploh ne zavedamo, večinoma ne, a je prav tako smrtonosna, imenuje se racionalizem.

 

Racionalizem ne povzroča toliko telesne smrti, usodnejši je, ker vodi v bolezen in tudi smrt duše, želim povedati, zakaj in na kakšen način, vendar: problematika racionalizma je dokaj široka in kompleksna, to pisanje pa noče in tudi ne more biti nek traktat o racionalizmu, tu lahko nekaj bistvenih stvari o njem le bežno nakažem.

Kuge racionalizma se ne zavedamo, ker gre tu za bolezen duše, in koliko ljudi danes sploh še zatrdno verjame v sam obstoj duhovne (ne-materialne) duše, v časih, ko je tako prevladala telesna koncepcija življenja: človek je telo in telo je (ves) človek, duša je zato kvečjemu »duševnost«, nekaj, kar je vezano na aktivnost sive možganske skorje, se pravi na telo? In še nekaj: racionalizem je razsvetljenska filozofija, ki poveličuje Razum, in naša civilizacija je razsvetljenska in racionalistična, in Razum in racionalizem razumemo kot nekaj izrazito pozitivnega in naprednega, mnogi si pod racionalizmom predstavljajo našo moderno (empirično, racionalistično) Znanost, ki jo še vedno občudujemo, ki nas še vedno pogojuje, na katero se še vedno sklicujemo, še vedno zanašamo. Zato bodo mnogim te besede težke, nerazumljive: »Racionalizem je smrtonosen«.

Definicija racionalizma kot filozofije: »razumsko spoznanje suvereno nadvladuje vsako drugo spoznanje«. Takšna filozofija vodi k postavljanju Razuma na prvo mesto, v čemer pa je glavni vzrok smrtonosnosti racionalizma, to stanje v človeku povzroča duhovno smrt, toda kako bomo razumeli to bolezen in to smrt, če duše na priznamo in ne poznamo, in tudi: če ne poznamo odnosa med duhom in telesom? Močan vzrok, da duše ne priznamo, je tudi v tem: naše empirične vede je v telesu niso našle in je niso mogle dokazati.

Celovit pogled na človeka

Da bi zmogli vsaj nekoliko prepoznati učinke racionalizma na nas, je treba na človeško bitje pogledati čim bolj celovito, ne zgolj z vidika neke podobe o njem, kakršno je v našem stoletju zgradila naša empirična Znanost, ampak tudi z zornega kota človeka kot duha, kot duše.. To stran človeka smo, spet zaradi racionalizma (Znanosti) v tem obdobju povsem zanemarili, vendar: če hočemo ali ne, če priznamo ali ne, človek ni samo telo, je tudi duh – duh v telesu. Znanja in resnice o duši seveda ni mogoče pridobivati z neko spoznavno metodo (eksperiment, merjenje), ki kaj takega ne dovoljuje, to znanje se lahko razvija (edino!?) iz razodetih resnic Svetega pisma, in tu bom izhajal iz tega. Seveda se na tem mestu ne morem poglabljati v misterij tega »božjega diha« (duša je vdihnjena v telo od Boga – da, duša je tudi skrivnost, ker je božji duh in ima lastnosti Duha, Duh pa je skrivnost) – ta članek ni in ne more biti traktat o duši.

Duša je v telesu, in tudi mora tako biti, ker duša to telo oživlja, in tu je, za boljše razumevanje »kuge racionalizma« treba nekoliko osvetliti strukturo duše in so- delovanje (medsebojno učinkovanje) duše in telesa.

Duh (duša) je v fizičnem telesu in ima več ravni, najnižja raven deluje na telesne celice, na njihove molekule, in jih s tem oživlja, najvišja raven duše pa je »srce«, kar seveda ni telesni organ za poganjanje krvi po žilah, je pa organ za spoznavanje Boga, v njem so »oči in ušesa« duše, srce ima sposobnost dviga k Bogu, to so vrata, skozi katera vstopa v človeka božji Suh, in dom, v katerem Duh prebiva – ima torej vlogo in nalogo vzpostavljanja stika z Bogom.

Vendar, srce je tudi nosilec »jaza«, nosilec zavesti, in je ne-materialno jedro človeka, ki generira naše misli. Da, misli se ne porajajo v sivi možganski skorji, možgani so samo področje, na katerem se artikulirajo misli, prihajajoče iz srca, se pravi, prihajajoče od duha. Duh, ki je nekaj bistveno drugačnega kot materija, ki gradi telo, prihaja v stik z materijo in deluje nanjo, a tudi materija deluje na duha, na dušo, duh in telo delujeta v medsebojni odvisnosti, tudi duša je odvisna od telesnih čutil in možganov, preko telesa namreč prihajajo vanjo vtisi, senzacije in informacije iz zunanjega sveta. V tem pa je ključ do spoznanja zakaj neka filozofija kot je racionalizem, torej nekaj, kar pripada svetu misli, na dušo lahko deluje smrtonosno.

Racionalizem. Ratio: razum. Racionalizem postavlja človeški Razum na prvo in najvišje mesto – na mesto, ki pripada Bogu in ki je v človekovem srcu, odtod izhaja pobožanstvenje Razuma. To postavljanje potegne za sabo tudi postavljanje človeka kot nosilca Razuma na to mesto, iz česar pa potem izhaja tudi pobožanstvenje Človeka. Človek se ima za boga, hoče biti (ali vsaj postati) nekakšen bog, hoče biti kot Bog, kar pa je ponavljanje izvirnega greha: kača (satan) je v raju na ta način zapeljala prva človeka, posledica je bila izguba raja. Ta izguba simbolizira izgubo duhovnega življenja, življenja duše, duhovno smrt – zaradi vsega je tudi racionalizem smrtonosen – za dušo.

Virus te kuge

Če pravimo, da je racionalizem »kuga«, pomeni, da je res smrtonosen, obenem pa to pomeni, da je, kot kuga, močno nalezljiv, z njo se namreč okužijo milijoni, toda kaj je »virus« te bolezni, kako izgleda in kako deluje, vsekakor mora imeti to lastnost, da napeljuje ljudi k postavljanju človekovega Razuma na prvo mesto, v njegovi notranjost, v duši, na oltar srca.

Virus te kuge je racionalistična filozofija, vsaka filozofija pa se nanaša na področje človeške misli, mišljenje se dogaja v glavi, v sivi možganski skorji, in če se možgani okužijo z racionalistično filozofijo, ki je delo človeka – racionalista, se bo ta okužba nujno prenesla tudi na področje srca – srce in možgani delujeta v medsebojni odvisnosti, eno vpliva na drugo, vsebina v možganih nujno vpliva na vsebino v srcu.

Racionalistična filozofija je delo človeka, ki je na prvo mesto (v srcu) postavil svoj Razum, iz tega pa nujno izhaja ne le pobožanstvenje Razuma in Človeka, ampak tudi pobožanstvenje in absolutiziranje neke (empirične) Znanosti – ker je le-ta delo božanskega Razuma in njegov najvišji, najodličnejši dosežek, zato je logično, da ima človek- racionalist to Znanost za svoje miselno orodje in orožje. V tem pa se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj virus te kuge lahko okuži milijone, morda milijarde, zakaj je tako nalezljiv in se tako hitro širi: ker se nepregledne množice mladih (v katere se vse najbolj vtisne in jih zato miselno vkalupi, miselno potem pogojuje v vsem nadaljnjem življenju!) po neštevilnih osnovnih in srednjih šolah, po tisočih univerzah sveta učijo te racionalistične Znanosti. Da, ta Znanost (fizika, kemija in njun jezik, matematika) je racionalistična, v osnovi njene spoznavne metode je racionalistična filozofija, po kateri Razum lahko odkriva resnico (s to metodo) in naravne zakone takšne kot so, in na tak, racionalističen način se ta empirična Znanost po šolah tudi podaja in razumeva: enačbe so naravni zakoni (čeprav gre le za miselna orodja), učimo se o modelih atomov in molekul, ne, za racionalizem atomi takšni tudi v resnici so (kar je spet zmota), in ljudje si napolnijo glave z nepregledno množico formul, z meritvami, algoritmi, grafi, predvsem tudi s pravokotnim sistemom, in z matematičnim jezikom, z diferencialnim računom, vektorji, matrikami, tenzorji… . Vendar, ves ta »material«, ki preplavlja sivo možgansko skorjo, prežema duh racionalizma – ker so vsi ti dosežki delo racionalističnih veleumov, zbrani v zadnjih stoletjih, in ta racionalistični duh se nujno preseli tudi na področje srca. In za večino ljudi to ni filozofija, še manj kakšna »lažna modrost« (kar v resnici je), ampak »ekzaktna Znanost, pravilna in dokazana«, zato gre vsemu temu verjeti, zaupati, in večina tudi vse znanstvene teorije dojema kot pravilne in večno veljavne, pravzaprav ne kot teorije (zgolj miselne konstrukte), ima jih za stvarnost kot takšno. Če pa je razum ustvaril takšno božansko Znanost, ga pa velja (v srcu) postaviti na prvo mesto, in v duši zavlada racionalizem.

Ni nujno, da ta racionalistična filozofija (ki je povrh zmotna) vsako dušo vodi v smrt, stvar je verjetno podobna kot pri sedanjem koronavirusu, okužba pri večini povzroči le neke simptome, blažje ali težje, le pri nekaj odstotkih smrt, a če je bolezen močno nalezljiva, če zajame milijone, stotine milijonov, je tudi mrtvih veliko. Tukaj se ne bi ukvarjal z znaki te smrti, navedel bi le neke simptome te bolezni, ki se imenuje racionalizem: ona omadežuje srce in ubija ponižnost. Srce omadežuje, ker je racionalizem tudi greh, je neko ponavljanje izvirnega greha, ponižnost ubija, ker se ima človek za nekakšnega boga ali vsaj nadčloveka, in ker si (zaradi racionalističnih znanj) domišlja, da (kot Bog) že vse ve in vse zna.

Racionalizem in satan

Racionalizem vodi v ateizem, ker je njegovo miselno orožje empirična znanost: ona zanika Boga, ker si VSE razlaga brez Boga. Zato je razumljivo, da v naših dneh satan prihaja z orožjem racionalizma, prihaja tako, da v šolskem sistemu nepregledne množice (mladih!) hrani z racionalizmom, in pri tem uporablja ljudi kot svoje orožje. Odrasle pa hrani z njim tako, da v svet pošilja lažne preroke, ki so racionalistični filozofi naše dobe, prepoznamo jih po tem: oni se poslužujejo znanstvenih teorij kot svojega miselnega orožja. Lažne teorije in razlage so za nas še vedno strupena hrana.

In tako je lažna modrost (racionalistična filozofija) v naši dobi pripeljala ljudi v satanove mreže, in ko so v njih, jih spreminja v brezbožneže (ateiste), razumljivo zakaj, takšna je narava racionalističnih znanj, tako učinkujejo moderne empirične znanosti. Ugotovili smo, da racionalizem vodi v duhovno smrt, seveda v to vodi tudi ateizem, in satan to tudi hoče, on je tisti, ki nas zlobno pelje v smrt, on hoče narediti ruševine iz naših duš, duše uničuje tako, da jih hrani z ničevostmi. Zato: če človeka zapelje racionalistična filozofija, ki temelji na načelih tega sveta, obstaja nevarnost, da se v človekovi duši ugnezdi kača. In tudi zaradi tega se je kuga racionalizma v naši dobi tako hitro razširila: ker nas je satan, ki skuša (na te načine) pogubiti naše duše, v naših dneh uspel prepričati, da ne obstaja, in zato lahko deluje ne da bi se ga bali, njegove pasti pa so pri tem delovanju zvito prikrite.

Racionalizem in komunizem

Mirno bi lahko rekli, da je tudi komuniste zapeljal satan in jih potem uporabil kot svoje orožje, v osnovi komunistične ideologije je namreč racionalizem, oni so prevzeli marksizem, ki je racionalistična filozofija, in svoj nazor so vedno imeli za »znanstven«, pri nas so npr. govorili o »znanstvenem socializmu«, oni so si predstavljali, da imajo izredno, zgodovinsko poslanstvo ravno zato: ker so v posesti pravilne, znanstvene razlage družbe. Pokazalo pa se je, da je ta ideologija izredno morilska, povzročila je sto milijonov mrtvih – ali ni to dokaz, da racionalizem kot »kuga« povzroča tudi telesno, fizično smrt? Ni težko videti, da jo res, in zakaj jo. Najprej: racionalizem vodi v ateizem, če ni Boga, pa kaj hitro postane vse dovoljeno. Drugič: racionalizem je tudi materializem (na miselni ravni – ker so empirične znanosti materialistične), človek je le najviše razvita žival, razvita z evolucijo, in bitje brez duše, ni greh, če jo ubijem, a tudi ni Boga, ki bi me kaznoval. In tretjič: človek -racionalist hoče biti kot nekakšen bog ali vsaj hoče to postati, in kot bog si lasti tudi oblast nad življenjem in smrtjo. Da,oblast! Nekakšen bog je tudi človek na oblasti, odtod tudi sla komunistov po oblasti, prav malikovanje Oblasti, in doseganje tega svetega cilja posvečuje sredstva, posvečuje npr. tudi masovno ubijanje. Vendar, če izhajamo iz Svetega pisma, se VSE dogaja po božji volji, iz tega sledi, da se je po tej Volji zgodil tudi komunizem: menim, da je ta pojav in njegovo oblast On za nekaj časa dopustil tudi zato, da bi nas opozoril na smrtonosnost racionalizma. Ta ideologija je povzročila milijona telesnih smrti, v njenem temelju pa je ravno racionalizem.

Racionalizem in politika

Naloga politike je, da v imenu cele nacije in države odloča o skupnih zadevah, pri tem odločanju pa je nekaj ključnega čim boljše poznavanje dogajanja v tej državi, a še zdaleč ne le v njej, pomembno je dogajanje po vsem svetu, in ne le to: čim boljše predvidevanje razvoja tega dogajanja v prihodnosti. Tako v političnem življenju kot v vsakodnevnem življenju na osebni ravni pa se nujno odločamo in delujemo po neki filozofiji, če hočemo ali ne, če priznamo ali ne, se pravi po nekih miselnih matricah, vgrajenih v naše možgane. In tu smo (še vedno) zelo pogojeni z razsvetljenskim racionalizmom, ki postavlja Razum (razumsko spoznanje) na prvo in najvišje mesto, nad vsako drugo spoznanje, iz česar se razvija neka filozofija, po kateri Razum lahko spozna resnico, torej tudi resnico o dogajanju sveta – luč božanskega Razuma lahko RAZSVETLI temo sveta, iz tega pa izhaja neka filozofija, po kateri se je človek, tako na osebni kot na politični ravni, sposoben pravilno odločati. Seveda si pri tem pomaga z znanji in spoznanji številnih racionalističnih Znanosti, ki jih je ustvaril v zadnjih stoletjih, moderni človek bolj kot nekim »božjim navdihom« zaupa svojemu Razumu in svojemu racionalističnemu znanju. Upravičeno pa se lahko vprašamo, če je takšno odločanje res »pravilno« oz. če je res najboljše možno – ali ni dogajanje sveta nekaj mnogo preveč kompleksnega, da bi naša omejena pamet in naša pomanjkljiva, enostranska znanja mogla vse to dojeti, spoznati, razumeti? Menim, da so metode empiričnih znanosti primerne za tehnični razvoj, mnogo manj pa za spoznavanje resnice o dogajanju sveta. Omeniti je treba še zlorabo racionalizma v politične namene.

Racionalistična filozofija in zato tudi racionalistična Znanost, podana in razumljena na »racionalističen« način, imata to lastnost, da vodita v ateizem, tega so se dobro zavedali tudi komunisti, in so empirične vede zlorabili v ta namen: da so skozi šolski sistem v to vkalupljali nepregledne množice in s tem v njihovih glavah pripravili podlago, na katero se je potem dobro prijemala ateistična Ideologija. Da, oni so za podlago svoje Ideologije izbrali Znanost, zaradi tega, in zato, ker so jo zlorabili kot svoje orožje, so bili nanjo zelo ljubosumni in so jo »fiksirali«, niso dovolili dvomov vanjo in kakšno spreminjanje njenih teorij, Znanost je zato na univerzah postala dogmatdka, okostenela, a tak način je deloval tudi protirazvojno, in tehnološka ne-razvojnost je bila potem eden ključnih vzrokov propada komunizma.

Vendar, glede tega se do danes, kljub razkroju ideologij, po šolah sveta ni kaj dosti spremenilo, mladim se po njih še vedno pere možgane podobno kot v totalitarizmu, odrasle pa še vedno poučujejo številni racionalistični filozofi, in težko se je znebiti vtisa, da je v igri še vedno boj za Oblast. Da, v demokraciji je ta boj boj za glasove volivcev, ki se prvenstveno vrši preko medijev, učinkovitost le-teh pa je odvisna od stanja v ljudeh in v družbi: laže bo zmanipulirati ljudi, ki so notranje ne-izgrajeni, brez opore, brez pravih ciljev in usmeritev…, in ki živijo v zmešani družbi. Red v družbi, smisel, izgrajenost človeka, notranjo oporo – vse to daje (naj bi človeku dala) religija (vera, krščanstvo), zato se ljudem ta dejavnik skuša odvzeti, in v ta namen se danes na široko zlorablja racionalistična Znanost.

V ozadju vsega tega pa je mogoče slutiti tistega, ki ima v oblasti svet – satana, ki preko sistemov, v katerih uporablja ljudi kot svoje orožje, hrani stotine milijonov z racionalizmom in ki v svet pošilja lažne preroke, ki so racionalistični filozofi naše dobe.

Zakaj je racionalizem še smrtonosen

Tu pišem predvsem o njegovi smrtonosnosti za dušo, njej pa daje življenje Duh oz. tisto, kar prihaja od Duha, človek naše dobe pa, zaradi racionalizma, vse to zavrača oz. je do tega brezbrižen, ravnodušen.

Zakaj zavrača – zaradi racionalizma? Racionalizem je (tudi) materializem – na miselni ravni, ker je njegovo orožje materialistična Znanost, Bog (Duh) pa je ne-materija, nekaj bistveno drugega kot snov, zato je lastnost racionalizma, da zanika vse metafizično, ker je z znanstveno metodo (eksperiment, merjenje) »nedokazano, nedokazljivo«. Seveda obstajajo tudi fenomeni, ki jih ni mogoče zanikati (sanje, videnja, metapsihični pojavi…), a racionalizem tudi te podreja Razumu kot najvišjemu kriteriju resnice in spoznanja, in o tem ustvarja razne teorije (biologistične, psihološke), a s tem vse to zavrača kot nekaj, kar bi bilo od Boga in njegovega Duha.

Moderni človek tu dela veliko napako: priznati bi moral, da obstajajo stvari, ki si jih z neko spoznavno metodo ne moremo razlagati, zanje bi bilo bolje iskati razlage v Svetem pismu, a ta razlaga naj bi bila naloga Cerkve. Vendar, tudi krščanstvo je postalo »razsvetljensko«, in tudi mnogi duhovniki so podlegli racionalizmu in si marsikaj raje razlagajo s psihologijo, a zaradi tega so človeške teorije Cerkev spremenile v puščavo, kar pa je eden od vzrokov za velik odpad od vere v naših dneh.

Tako je človek postal ravnodušen do vsega, kar prihaja od Duha (do sanj in videnj kot božjih besed in znamenj, kot Njegovih navdihov…), do vsega tistega torej, kar mu hoče pokazati pot hoje za Besedo – pot, ki naj njegovo dušo vodi v Življenje, in potem človek začne hoditi po poteh, ki ga vodijo v smrt.

In racionalizem je smrtonosen tudi zato, ker preprečuje, da bi v človeka vstopal in v njem prebival božji Duh, Duh namreč prihaja do vsakega, vendar se pri tem v človeku (v njegovi duši, srcu) ne sme srečati z nobenim tekmecem tekmec Duhu pa je, v primeru racionalizma, Razum, postavljen v srcu na prvo mesto – to Duha odvrača in duši. Zato duša ostaja brez Izvirov žive Vode, brez te Vode pa ona umre, odmre in se posuši.

Za konec

Če izhajamo iz Svetega pisma: Bog pošilja kazni in prekletstva nad ljudi (in tudi kugo), če se le-ti pokvarijo, Ga zapustijo, če zapadejo v nemoralnost in grešnost, to pa se v časih masovnega brezboštva nujno začne dogajati, in ni težko videti, da tudi mi živimo v takšnih časih, saj sta npr. Sodoma in Gomora, ki ju je Bog uničil z ognjem, glede razvrata prava šala v primerjavi z nami. V ateizem pa nas je med drugim zapeljal tudi racionalizem, in iz tega sledi, da sedanja virusna kuga covid-19 in kuga racionalizma nista povsem brez povezave.

Franc Bešter, Zg. Besnica

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine