Prah obrisala je s plošče Anja,
s stare LP, še iz tistih časov,
ko prepevalo je malo asov,
za izrednega zavoljo stanja.
Kljukec, Marjanček in pa Alena
družno z Anjo so v kvartet se dali,
radi spet bi glasbo poslušali,
ki že zdavnaj ji je padla cena.
»Hej tovariši,« pa »Diktatura«,
»Naglo puške smo zgrabili danes«,
pa da je premagan »Kranjski Janez«,
to naj zopet se po sceni fura.
Stara plošča naj bi kakor vedno
karseda pri poslušalcih vžgala,
Anja rekla je, vinilko dala
je na gramofon nadvse poredno.
To bo haska, Marjanček, Alena,
Kljukec, zopet kul bo in vsi z nami,
jih za nos vodili bomo sami,
fora je preskušena, cenena.
Kar zaškripa plošča predirljivo,
zvok, da v hipu ti uho razpara,
da pokvarjena je plošča stara,
je še gluhemu takoj umljivo.
Se prestraši Anja, Kljukec skoči,
Marjanček se k zvočniku požene,
ni zdržati glasbe ponorene,
plošča pa kar škripa in ne poči.
Bi jo obrnila rada Anja,
a zaveda se, da je prepozno,
ves kvartet prestopa se nervozno,
o uspehu zdaj lahko le sanja.
Ploščo namreč so ugonobili
zdavnaj sami, tudi če obračaš
jo na drugo stran, zaman prevračaš
zvoke lažne, da se stvar ti smili.
Stara plošča kajpak ni prodorna,
saj bila je škart že ob nastanku,
pomoči ni kroničnemu manku,
zdrajsana je, luknjasta, prozorna.
Na ovitku je še stara cena,
v dinarjih z inflacijo prišteto,
druščina spoznava prizadeto,
da kot Bumerang je naslovljena.
