Ni živalska farma zgodovina,
spet živalskost se na njej dogaja,
staro-novi se problem poraja,
pravijo krivična mu šolnina.
Šola je za čisto vse brezplačna,
a je treba ene bremeniti,
jih ponižati, do tal zabiti,
misel stalna je in večno mlačna.
Židane je volje pujs vodilni,
ki šolnino najbolj sam podpira,
šolska vrata ki ljudem zapira,
kulta prascev eksponent servilni.
Píkalo se bo naprej otroke,
v pravo šolo ker jih niso dali,
jih s šolnino starši kaznovali,
pikanje bo stalno, na obroke.
Prejšnji konj, ki bil konjič je vlečni,
ni zadeve lotil se nikoli,
tarnal le in jokal se je v šoli,
da je osel brezročajni večni.
Šarec konj, na farmi ki živalski,
težka v tem trenutku je živina,
ne pomisli, kaj je sploh šolnina,
v kliki sam je namreč zatiralski.
Sam šolnino še naprej podpira,
ko pa je v nedeljo v prvi vrsti,
v veri svoji neomajni, čvrsti
še prispevke v pušico pobira.
In glodavcev leglo v istem hlevu
šoli a priori nasprotuje,
leglu se polglasno pritrjuje,
vse glasneje, že pri belem dnevu.
Treba je šolnino reševati,
se vodilnih prascev klika strinja,
v mislih šole kajpak se ukinja,
da ne bo jim treba nič dajati.
Kaj na farmi sploh še preostane,
da konča se to mizerno stanje?
Saj se ve, šolnina takšna zanje,
lekcija za prasce in podgane.
