11.5 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

»Ježš marička, od kje si pa to povlekla, Francka, mogoče iz klitorisa«

Pripomba nekega Boštjana k članku Frančiške Buttolo o »depeši« slovenske vlade, ki se začenja s stavkom; »Komunisti so spet poteptali slovensko demokracijo« (portal Demokracija, 2. april).

Takole je nekdo, ki je očitno moj bližnji znanec – verjetno v takšni ali drugačni obliki dobro plačan – izrazil svoje začudenje nad mojimi domnevnimi izmišljijami v članku, ki ga prilagam pričujočemu spisu.

Govorico poznam že iz komunizma; tipični žargon prijateljsko razpoloženega udbovca, kakršni so nas, malo bolj izobražene sovražnike države, prijateljsko zasliševali v Titovi Jugoslaviji. Včasih so celo svetovali, meni večkrat (vedno sami fini »nekomunisti« z donečimi akademskimi nazivi, nemalokrat tudi resnično dobri, vrhunski strokovnjaki), naj pomislim, da se je vendarle bolje malo prilagoditi razmeram, kakor pa riniti z glavo skozi zid. Saj da je navsezadnje le bolje biti vsaj na svobodi, kot pa trohneti v kakem zaporu, morda pa kar v norišnici, ker prevečkrat kažem nesprejemljivi pesimizem in izgubljam živce, to pa slabo vpliva na okolje, v katerem delam. Nekoč me je sodelavec, vidni »demokrat«, nekdo iz vrst teh »nekomunistov«, po službi počakal pred stavbo, v kateri sem bila zaposlena, in me vprašal, zakaj delam magisterij »iz Antona Vodnika«, saj imajo za katoliške pesnike že izbranega raziskovalca. Menda kar za vse enega samega. Nisem mogla verjeti. Nisem se odpovedala magisteriju, o službi pa sem, kmalu potem, ko sem zvedela, da je »nekomunist« mislil resno, začela tudi sama resno razmišljati. Očitno bi si morala za doktorat, če bi ga hotela imeti, morala izbrati drugega pesnika. Zgrozila pa sem se, ko mi je kolegica (prav tako »nekomunistka«) predlagala, naj poskusim s Kajuhom, pa ne bi imela težav. Pomislila sem, da se z izbiro Antona Vodnika najbrž dregnila v kako partijsko kulturno osje gnezdo. Nekdo je hotel zadržati v literarni zgodovini njegovo idealno podobo, da bi še naprej veljal za nezanimivega esteticista iz cerkvenih vrst, ne pa za razvihranega, da ne rečem najbolj dekadentno čutno-duhovno ekstatičnega erotičnega lirika, ki mu Kosovel na področju ljubezenske tematike ne seže niti do kolen. Ne, ne; naj bo kar predvsem idealni katolik, družinski mož, oče in podpornik Titove osvobodilne fronte, torej bolj ali manj dolgočasen pesniški tip.

Počasi, počasi sem začela razmišljati, da bi se predčasno upokojila. Res sem se, na lastne stroške. Prav tako na lastne stroške pa sem začela tudi naprej raziskovati slovensko literaturo ter na lastne stroške oziroma z možev o pomočjo (sem torej vzdrževana ženska) objavljati članke in monografije o slovenski literatih, npr. o Antonu Vodniku, o prvi slovenski pesnici Fanny Haussmann, in o znanstvenikih, pomembnih za slovensko literaturo, npr. o filozofu in pedagogu dr. Franju Čibeju, ki je pri nas prvi literarno teoretično predstavil Proustov način literarnega ustvarjanja. Svojih knjig nisem prodajala, so pa v številnih bibliotekah.

Tako imenovane prave znanstvene razprave o Antonu Vodniku, takšne z obilnimi honorarji, pa tudi izhajajo. Krasno je poskrbljeno zanje. Pohval najvidnejših strokovnjakov so deležne. Pomembne založbe jih izdajajo. Kot se spisom o spodobnem katoliškem pesniku pač spodobi. Najbrž je prišlo do »konstruktivnega dialoga« med katoličani in partijci. Jaz pa, ki izgubljam živce, ko moram pri določenem pesniku zamolčati, kader ne smem poudariti, da sem pri njem odkrila kako pomembno muzo (v partijskem in malomeščanskem žargonu se ji, če je bil pesnik poročen, z izbranimi besedami kot žlahtnim govornim namigom, na najlepši možni način reče kar kurba), sem nezadovoljna. Najprej zaradi čistunstva literarne vede, potem pa tudi zaradi zatajevanja, da je imel Kocbekov najboljši prijatelj, naš največji naslednik Otomna Župančiča (o, kako me to veseli!) v resnici lepo ljubico in tudi vrhunsko muzo, ki je očitno delala za udbo oziroma partijo. O zgodovina, kako si vznemirljiva! Saj me bo še kap, tako zelo sem nespodobna!

Spodobnost literarne vede pa je nujna. Si lahko mislimo koliko žrtev, več kot zaradi korona virusa, bi bilo med starčki na akademiji, ko bi potekal simpozij z mojim referatom o Antonu Vodniku?! Preživela bi samo kaka feministka, naša najlepša akademikinja, zaprisežena feministka.

Kako nujna je spodobna literarna veda je najbolj vidno iz različnih opomb k zbranim delom slovenskih literatov. Največkrat pa so tovrstne »neprijetne stvari« izpuščene, da je literatova slika še naprej v cvetju pričakovane avtorjeve idealne podobe. Že zaradi obletnic in spodobnih simpozijev na akademijah in v maticah učenosti. No, vse do takrat, ko bo komunistična avantgarda vso to malomeščansko navlako pometla, da bo prostor zanjo. To se bo zgodil v letu ali dveh. Prostor, ves slovenski kulturni prostor, z vso slavo o totalnih (in tudi totalitarnih) prelomnicah v kulturi na Slovenskem, bo samo za to avantgardo. Nič več ne bo govor o slovenski kulturi, saj – če dobro poslušamo cvet sedanjih kulturnikov v tej državi – ti praktično vedno govorijo o kulturi v Sloveniji (globalistični in multikulturalistični), nič več o slovenski kulturi. To bi bilo namreč nacionalistično, rasistično, nemultikulturalistično in globalistično. Zato se opirajo na vse, kar predlaga vzorna Nemčija, podobno kot se je avantgarda zgledovala po tej državi v letih 1939-1941, po vzoru Hitlrrjeve in Stalinove zveze ali pakta. Natančno na tej politični točki je naša kultura v sedanjem času. Samo poslušajte njene najvišje leve in tudi nekatere desne, razumno spravljive predstavnike v državi Sloveniji.

Slovenske kulture ni več. Pa klitorisi gor ali klitorisi dol. Očitno sem bila že spočeta na nespodoben način.

Frančiška Butttolo

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine