Kdo nikoli ni še slišal zanjo?
Micka, Linhartova hči župana,
dvesto trideset že let Ljubljana
po pravici je ponosna nanjo.
Kar na oder Micka se postavlja,
štejemo zdaj tretje že stoletje,
smeh izvablja igre te početje,
vsaka štiri leta se ponavlja.
Da Županova je Micka drama,
tega Linhart v sanjah ni pomislil,
mož komedijo si je zamislil,
smešna ki bo že po sebi sama.
Pa tako je včasih v gledališču,
da se žanri mešajo med sabo,
stanje za kulturo da je slábo,
da teater je pokopališče.
Po zaslugi vrlih režiserjev
Micka, ki edinka je župana,
bolj se zdi Nevesta žal prodana,
v krempljih parazitov in pozerjev.
Naj se Linhart še tako potvarja,
mešajo in pačijo se vloge,
za režijo, stričke te uboge,
plat zvona vse bolj in bolj udarja.
Premočan je Linhartov scenarij,
vse prešibke njega so potvorbe,
težke njih z izvirnikom so borbe
in nazadnje prava smer udari.
V lastno past župan ko se ujame,
tok dogajanj sam ko mož pospeši,
vemo, Micko v igri kdo odreši,
končno jo Anže za ženo vzame.
