Tokrat ni se sam razkikirikal,
saj mu kikirikati ni treba,
ni se pokazala mu potreba,
le s kokoškami se zdaj je slikal.
So obojespolne te kokoške
in živijo vse v najlepšem mestu,
vse podobno zdi se že incestu,
kure kakor duše so otroške.
Vse za petelina smo zavzete,
vpijejo kokoši obeh spolov
in ubirajo akorde molov,
da bile bi v zborčku gori vzete.
Biti vzet gor pri tem petelinu
če nič drugega je vsaj koristno,
druga drugo gledajo zavistno,
nekatere so kot mame sinu.
Pa poglejmo kure si pobliže.
A ni ta oguljena nam znana,
ki tako otroško je predana,
petelinu ki grebenček liže?
Mar ni grabež tisti z belo kapo,
znan piščanček, ki odklanja svinjsko,
lice znajde se ob njem tatinsko
s perjaníco, da kar jemlje sapo?
Zraven tisti je, ki ga zafila,
tudi znan piščančji je podrepnik,
veren petelinu kot počepnik,
fila vase in pa reformira.
Še četrti najde se pripadnik
verolomnih kljukastih piščancev,
ki delujejo kot zbor bratrancev,
ta ob peči znani je odpadnik.
En piščanec vrste bojevite
se za borca nudi petelinu,
vso pomoč obljubil je še sinu,
Janez je, narave stanovite.
Eden pa je komik ponesrečen,
to ne bo prineslo mu uspeha,
biciklist je znan, ki se upeha,
zdi se kakor Tofsi sebi všečen.
Ena sama sebe zdaj prekaša,
prav tako kokoška vsa predana,
njena scena vedno zaigrana,
palčkasta je, po imenu Saša.
Drugo so kokoši brezoblične,
res omembe njih ime ni vredno,
v zborčku kokodakajo pač redno,
niso prepričljive, niso mične.
S tako v boj podal se je ekipo
naš petelin tokrat na pojato,
rad prikril premnogo bi zagato,
za nedolžno se ponuja cipo.
Tokrat ni se sam razkikirikal,
mu pomagajo kokošje sile,
zanj bi, pravijo, prav vse storile,
dokler jim bo zrnje v kljunček vtikal.
Ko pa zmanjkalo bo enkrat piče,
se razteple bodo te kokoške,
delale nedolžne se, otroške,
kar se petelinčka v ponvi tiče.
