Hitchcockov je film s tem naslovom
eden z vlaka kar najbolj uspešnih,
hkrati kiminalnih, hkrati smešnih,
eden boljših pod nebeškim krovom.
Se gospa ponudi v njem prijazno,
vsem da odgovarja na vprašanja,
a medtem ko spraševalka sanja,
ta ponudnica izgine v prazno.
Me na vlak strasburški stvar spominja,
na vagon, v katerem neka Janja
ali Vanja se naprej poganja,
ob vprašanjih pa v megló izginja.
Janja ta Vagon mendá se piše,
je nekako takšen njen priimek
in Izginjevalka bo nadimek,
saj izginja in je vedno tiše.
Neprimerna so vprašanja zanjo,
niso z njenega vprašanja vlaka,
ker resnična so, so ji navlaka
in žaljiva za vagon in Janjo.
Neka jo gospa je povprašala,
koliko migrantom res pomaga,
koliko jih v svoj kupé prelaga,
kolikim je za potnino dala.
Janjo zdaj prav čuden bes prešine,
iz vagona steče ven nevidno,
skrije na stranišče se previdno,
daje vtis seveda, da izgine.
Ni gospa iz filma, ki izginja,
Janja ta iz našega vagona,
je zgolj neolikana matrona,
saj pogovor brez besed prekinja.
Vprašam se, le kdaj ta vožnja mine,
bruseljska je linija naporna,
spet bo boljša, da ne rečem vzorna,
iz vagona Janja ko izgine.
