Cankarja že zdavnaj smo jemali,
ni nam sédel, saj je zateženo
mazohiral s sabo sam, z nobeno
dolgo zdržal ni, smo si dejali.
Pri Podobah pa iz sanj drugače,
lepše je vse skupaj zazvenelo,
bolj domačno se je duši zdelo,
ne kot ostro drgnjenje krtače.
Ene se podobe najbolj spomnim,
v gimnazijska leta posajena,
se dotakne te, kot se nobena,
da si dobesedno jo zapomnim.
»Mati, ali ne, da se globalni,
spola da nikakor ne priznate,
da v levici vso posest imate,
da ste, mati, internacionalni?«
To je spraševal in v mater silil,
zgražal nad skodelico se kave,
češ da v njej ni nič substance prave,
v levi kot je prav hudobno škilil.
»Mati, koga bi pa vi volili?
Bi za sina dali v ogenj roko,
padli predenj, padli dol globoko,
bi se mu globalno pokorili?
Mati, nočem zdaj, pustite kavo,
mi povejte ali posvojitev
istospolnih je obogatitev,
za svobodno ste ljubezen pravo?«
Tu konča nje sanjska se podoba,
strese Ivanu se levo lice,
materine ga zamah desnice
spremljal bo do konca, vse do groba.
