Spustil se težko raz serpentine,
se v dolino zopet je napotil,
spotoma ga sosed je zalotil,
se pridružil mu, da čas mu mine.
On začel je pripovedovati,
da odslej ne bo nikjer oglašal,
svoja jajca sam da bo prenašal,
dol v dolino nosil jih prodati.
Mediji preveč so nagajivi,
se norčujejo iz jajc njegovih,
češ da znana so le po nosovih,
rumenjaki da so v njih plesnivi.
Ne, ne bo oglasa dal v objavo,
on že ne, je klel raz serpentine,
kar soseda misel ta prešine,
da za bučo kmečko gre cmeravo.
Kaj se cmeriš, sosed s Serpentine,
pač o jajcih gre okrog resnica,
tebi ta se le godi krivica,
ker ne veš, da vsaka plesen mine.
Kot da malce tega se zaveda,
on nad jajci kot da se zamisli,
razvedri se zdaj obraz mu kisli,
potreplja v slovo nato soseda.
Prav imaš, ne bom več jajc prodajal,
vrgel se bom kar na biološko,
razvesélil se je po otroško,
z zelenjavo bolj jim bom ugajal.
Le tako, prijatelj moj s planine,
sosed opogumlja ga z besedo,
kaj oglaševal bi jajčno bedo,
zelenjava dvigne te v višine.
Poslovita se nato soseda,
sosed s Serpentine gre v gostilno,
naroči omleto si obilno,
tam, kjer že od nekdaj kmet poseda.
