Matevž Krivic napiše, da je Vrhovno sodišče obsodilno sodbo (obsodba M. Noviča za umor J. Jamnika) soglasno razveljavilo in doda »a obdolženi Novič je imel to smolo, da je ponovljeno sojenje prišlo v roke sodnika (Radonjića), ki je bil tako prepričan v njegovo nedolžnost, da se ni hotel zadovoljiti z oprostitvijo zaradi nedokazane krivde, ampak ga je hotel oprostiti kot dokazano nedolžnega.« Sodnik Radonjić je namreč ob izreku in obrazložitvi sodbe dejal: »Ne le, da ni dokazov, da je kriv, ampak je popolnoma dokazano, da ni kriv.« (Delo, 17.4.2019). Njegova izjava je temeljila na rekonstrukciji vožnje kolesarja od Novičevega doma do kraja zločina in merjenju časa od takrat, ko naj bi Novič vstal s kavča (potem, ko je hčerka odšla iz stanovanja, saj jo je pred hišo čakala prijateljica, ki jo je poklicala po telefonu), se oblekel, šel po kolo v klet-kolesarnico, se pripeljal na kraj umora in ustrelil. To je bilo nemogoče narediti v šestih minutah, ki bi jih Novič imel na razpolago. Policaj je pred leti, ob prvi rekonstrukciji (sodnica Koleta), samo za vožnjo potreboval 6 minut. Naj dodam, da je Janko Jamnik na novoletno zabavo zamujal kar 40 minut, torej bi moral biti Novič ne le supermen, ampak tudi jasnovidec, da bi lahko bil možni morilec! To je jasno vsakemu normalnem človeku, ne glede na politično opcijo – levo ali desno, kjer je »zdrsnil« tudi Krivic.
Zakaj je izjava Radonjića »dokazano je, da ni kriv« moteča ne le za Krivica, ampak za celotno pravosodje(!), še posebej pa za Okrožno sodišče v Ljubljani in predsednika Marjana Pogačnika, ki je objektivno odgovoren, da potekajo sojenja (v imenu ljudstva) pošteno in pravično(!), saj gre za usodne odločitve, ki zaznamujejo posameznika in njegove bližnje? V zgornjem primeru gre za večletno medijsko stigmatizacijo Noviča kot morilca, stigmatizacijo njegove družine, večleten Novičev pripor in nato odhod na Dob, kjer mu je psihologinja svetovala, naj se psihično pripravi na več deset let v zaporu (sic!).
Radonjićeva izjava pove, da pri prvi obsodbi Noviča (sodnica Koleta) in njeni pravnomočnosti na višjem sodišču (sodnici Merčun, Živič in sodnik Štrukelj) ni šlo za »luknjo ali napako v sodbi« – tako so dominantni pravniki skušali opravičiti krivično obsodbo J. Janše, prvaka opozicije, ki ga je bilo treba onemogočiti kot zmagovalca volitev 2014 in odstraniti iz politike z montiranim sodnim procesom in zaporom. Z besedami »dokazano je, da ni kriv« je Radonjić prst usmeril na sodno vejo oblasti (ta je Noviča obsodila, čeprav so dejstva dokazovala, da ni morilec), ki bi morala biti neodvisna, pa lahko sklepamo, da ni tako. Ali segajo lovke globoke države tudi v sodno vejo oblasti si bralci lahko odgovorimo tudi ob neučinkovitem reševanju gospodarskega kriminala (ne le »najboljšega menedžerja«) v Sloveniji. Zato je zelo umestna tudi naslednja Radonjićeva izjava (javno pismo, 25.9.2019): »Nekdo si želi uničiti pravno državo na Slovenskem. Res ne vem kdo, zanesljivo pa vem, kdo znotraj sodstva pri tem sodeluje!«
»Sodstvo, ker je oblast, ne uživa imunitete pred svobodo izražanja. Delo sodnikov, ker pač izvajamo oblast, mora biti predmet kritike.« (Jan Zobec, vrhovni sodnik)
Louis D. Brandeis, nekdanji ameriški vrhovni sodnik, je zapisal: »Če hrepenimo po spoštovanju prava, moramo najprej pravo narediti vredno spoštovanja.«
Iva Pavlin Žurman, Solkan
