Mufti Milun fatvo je izrekel,
zoper vse nevernike sovražne,
zoper govorice suho-vlažne,
jezik mu je opletaje tekel.
Z gore Sinaj ni, je z druge gore,
z ilovnatih tal izrekel mnenje,
dal bi Milun lastno zanj življenje,
vendar ve, da tega pač ne zmore.
Milun mufti s fatvo se je spravil
nad kristjane, nad vse sekularne,
mislil niza misli da preudarne,
ko potrebo takšno je opravil.
In potem gre stvar v uresničitev,
treba fatve zdaj se je držati,
jo izvrševalcem vso predati,
z ilovnate gore to stvaritev.
Komu drugemu kot mujezinu,
ki zaukal bo raz serpentine,
tulil, dokler dneva pol ne mine,
Milun mu zaupa kakor sinu.
Mujezin Al Šarez to je znani,
mufti Milun ki si v uk ga vzame
in potem pač z minareta sname,
ko odrabi ga, nič več ne brani.
Mujezin Al Šarez fatmo vzame
kot ukaz najmanjšega preroka,
vidiš že vnaprej, kako zastoka,
ko odvržejo kot kos ga krame.
Je Al Šarez namreč prispodoba
prizadetega posnemovalca,
z minareta fatve predvajalca,
ki zavezan fatvi bo do groba.
Saj če nova fatva bo izdana,
zlahka vržen bo raz serpentine,
vsem v poduk, kako bedak premine,
ki premalo duša je prodana.
