Slobo, sinek Šumadije boj gobezdavi
že dolgo bije za velikosrbsko vero
le še kak Slovenc se mu po robu postavi.
Končano že marsiktero nočno je gobcanje,
besed povodenj napolnila vse magnetne je trakove.
Tud prisklednik Ante ni prepreču sranje,
zarad blokade, ki podira nam mostove.
Več kot štrdeset let nas že mori besedna reka,
Slovenc že nateguje Slovenca brata.
Dolg trajala slepota je človeka.
Kar kongres, okrogla miza ni al oglata,
jih zmogla govoranca predolga, živa,
preti odpreti zdaj prazne kase vrata.
Zdaj komunajzar Milan stanja slabga ne prikriva,
besede te postlancem u skupšni reče zbranim:
»Ne flanc, izdala nas je sreča kriva !
Le mal rezerve v frazah nam še hranim.
Zdaj na vrsti je strankc alternativa.
Kdor pa hoče v penzijo, mu sploh ne branim.
TOZDi in SISi so pozebli, kot bi ne bli kopriva,
Kardelja vam citirat več ne kanim,
pred nami so perspektive temne zore.
Zato apeliram na ljudstvo in strankc junake,
kdorkoli, ki nas iz dreka potegniti zmore
frontalna nelikvidnost nas trese gor v oblake.
Menežerji lažni so vmigrirali se u pore,
iz fabrkc mečejo vse po vrst, tud take
tik pred penzijo, zase pa išejo delnic, tud kredit,
ostal bi radi vse do penzije zravn, pr korit.
Ak u bankah in na esdekaju ostanejo bogovi
in če neangažirani ostanejo sindikalni nam sinovi.
Zdaj s seboj povabim vas v Evropo gor čez Karavanke,
koder naši cekini so in niso prazne banke.
Ak pa skliznt nam ne naklonijo bogovi,
pisal spomine na revolucijo bomo mi v pokoju,
ko krvavi pot švicali bojo prapravnukov jim sinovi,
še pozni rodovi preklinjajoč vračali bojo pufe v znoju.
Neuvrščeni vsi in pamži oktobrske slave !
Vsi, ki smo tko pametni, da slišmo rasti trave
tja bomo najdli pot, kjer Karavanke so edini plot…«
Al komaj vrata so za prst odprta, vname srdito se gobcanje,
tud Slobo se zanesel je na njih strankarsko krcanje
kot hudournik s hriba nanje se usuje.
En kliče k orožju, en drug v vseh jezikih psuje…
Ne jenja pred, dokler zadnji očitki niso še preliti,
dokler kdo sope še, da nismo še čist not v riti.
Nanje ki jim vera u svoj varžet bila je čez vse draga,
tuljo drug čez druzga, dokler zadnji ne omaga,
vse do zore, ko od kofeta jih zapeče zgaga.
Leži komunajzarjov butalskih več od polovice,
ki so padli za cekine svoje te malike
Zastonj tam Slobo išče sive glave bledo lice,
njega, ki je zase hotu več od shirane prasice. Na rojstni dan Franceta Prešerna
